2020 in 1

"Ha! Pa sem te", se mi je leto 2021 široko zasmejalo v faco! Že v prvih dneh lanskega leta, z nenapovedanim prihodom Bina in Gingerja v najino življenje, sem pridvignila obrv in mu pokazala sredinca: "Ti si samo 2020 v preobleki verzije 1 in tako bom tudi ravnala s tabo! Delam ka' čem in živim v svoji vati sreče ter miru", samo tako ga bomo namreč zvozili brez mentalnih vozljev.

Odločila sem se, da ju vržem v isti koš neke "demo igrice", saj ne original, ne verzija 1, nista pri meni pustila posebnega vtisa. En kup vprašajev in klicajev sta metala predse in bila v nebulozah tako usklajena, da sem nekje na sredi leta skomignila z rameni in izklopila vse medijske vire in negativnosti, ki bi me lahko dosegle. Šla sem se svoj "happy place" in živela po svoje. Po pasje. Trudila sem se da si ne jemljem k srcu. Pa bi si lahko, tako v teoriji otroške zasanjanosti, ko so nas v šoli še učili, da so predstavniki Slovenije tu v moje dobro - ker vejo in znajo, ker so inteligentni in obvladajo bonton sveta. Pffff ... potem odrasteš in vidiš vse drugo. Da ne poznajo pravopisja, spoštljive komunikacije, da se ne znajo poslušati in tvoriti direktnih odgovorov. Da si raje mečejo polena pod noge, vodijo dramatični cirkus, najraje meljejo nekaj strokovnih izrazov in obračajo en in isti stavek, ki bi slehernemu hlapcu zvenel občudovanja vreden in učen. Pa ni. To je daleč od mojega osnovnošolskega predsedovanja, kjer so nas učili dvigniti roko, postaviti vljuden argument in tiho poslušati protiargumente. Tu se izžvižgajo, napadajo, si grozijo ali ližejo riti. To so influencerski klovni, ki v množici zmedenih ljudi iščejo svoje followerje. In ker se imam za dokaj odraslega in odgovornega človeka, se distanciram od negativne drame. Želim drugače. Pa niti ne vem kaj. Nekam človeškega, čutnega, vizionarskega. Pa dobrega, pozitivnega, hrepenečega po naturi.

Še eno leto sem se zato brigala zase. Se umaknila ne-normalnosti trenutnega sveta in v njem iskala nekaj svojih resnic, svoje normalnosti, svojih poti. Z močnim zavedanjem, da me čaka še eno naporno leto, ko bo korona zopet izgovor za vse zamude, vse pretečene roke, vse nedogovorjene sestanke, vse čakalne vrste. Ko bomo zopet vozili slalom med dovoljenim in slabo skomuniciranim. Pa smo - vijugali, kot štajerski pijanci. In ker načeloma ne pijem alkohola - sem se držala svojega domačega plota in delala to, kar me osrečuje. Občasno sem se počutila samo, a ne osamljeno. Mogoče pa človek le rabi pogled iz distance, da vidi situacijo iz druge perspektive. Uh, naporno je bilo.

Ocenila bi, da mi je šlo - glede na razmere - kar dobro. Poiskala sem svoje gozdne poti, osvojila vrhove, gazila med neskončnimi njivami in lovila slinaste poljubčke najinih kosmatincev. Še enkrat sem se zaljubila - v nov dom sva sprejela še Gagija in tako zaokrožila najino kosmato familijo na veselih in razigranih 9 pasje-mačjih borcev. Pisala sem pasje kolumne, snemala nove videe, iskala nove podjetniške ideje in v glavi sestavljala načrtovala spremembe in plane za letu 2022. Nekako sem se odločila, da grenkobi dveh let dodam umirjene dvojke in usmerim svoj fokus v najine cilje, ki jih sicer pridno skicirava v zvezke idej. In sanjariva. In verjameva! Dobila sva gradbeno dovoljenje! 2022 bo ustvarjalno!

Če tako pogledam v 2021. Od blizu, skozi svoje utrinke ... ma, super je bilo! Naredila sem si ga lepega, ljubečega, pozitivnega kolikor se je le dalo. V mojem stilu - HOWastičnega! V takšnem letu človek porabi toooliko več energije, da ohranja sebe. Da ostaja prizemljen in fleksibilen na situacijo. Da ima tudi plan B, C, D. Da ne podleže negativi na vsakem koraku. Da ne živi negative! Da ostaja spoštljiv, toleranten, prijazen, morda ljubeč in zabaven do svoje okolice. In kar daješ, to dobiš ... zelo malo ljudi srečam čez dan, a moji stiki z večino so bili pristni, sočutni, topli, nasmejani. Ne glede na leto, ne glede na situacijo. Delili smo vzpodbudne besede, pogum, smešne štorije, skupaj smo nergali in se obregnili ob neumnosti trenutnega časa. Hvaležna sem vam. Za podporo, zaupanje, posluh, vaš čas in za to, da lahko delam to, kar me veseli. Da niti ne začnem naštevat, kako sem hvaležna za Marka, mami, mojo pasjo družino, za vse mojemoje ljudi in oh in sploh ... to so bitja, ki jih rabiš v življenju! Dragoceni ste!

Potem pa si drzni za trenutek izklopiti težo vsega sveta, ki jo nosiš na svojih ramenih in globoko vdihni zrak. Pozorno poglej okoli sebe na svoji poti ... morda najdeš celo kakšen mali čudež. Ali vsaj utrinek, tiho željo ... Jaz sem lepoto našla v njih: