"DEJ MI MIR" - prostor za umik

Vsa živa bitja ga potrebujemo. Da se spočijemo, rehabilitiramo, sprostimo telo in naše misli. Da se umaknemo občutku utesnjenosti, potlačenosti, neprijetnosti, da se umaknemo živ-žavu ali drugim ljudem, ki nam karakterno, vsebinsko ali s svojim tempom komuniciranja ne ustrezajo.

2.del Zakaj potem tega ne upoštevamo pri psih?

Ljudje in današnja družba od psov zahtevamo veliko ne-pasjevitosti, samokontroliranja, postavljanja v družbene okvirje. Zato psi potrebujejo ODKLOP, kar bi razdelila v dve veji –  prva veja bi bil »OUTLET«,  druga veja pa bi bil »MIR«.

Skozi druženje in delo z različnimi ljudmi opažam, da je problem v vseh nas - v mestih, ki niso več »zdrava« niti za ljudi, še manj za živali, v urnikih, ki nas zblaznijo in zahtevajo vedno hitrejše življenje, v bivalnih okoljih, kjer bi se morali počutiti umirjene in varne, pa si kulturno, družbeno ali tehnološko ne znamo več postaviti zdrave meje. Privzgojeno in s trendom kapitalistične gonje si ne postavljamo mej za svojo dobrobit. Celo življenje se učimo reči »NE«, ne znamo izraziti, še manj upoštevati, svojih čustev, ne znamo varovati svojega osebnega prostora, ne znamo si vzeti časa za razmislek in pogosto eksplodiramo, ko se frustracija približa vrelni točki, ker je nimamo več kam potlačiti ali usmeriti. Tlačimo frustracije vsega svetovnega balasta vase, v svoje otroke, v pse. In, ko enkrat eksplodiramo ter za trenutek pozabimo na vso privzgojeno kulturnost, poštrikano vzgojo, kaj se spodobi, kaj si bodo drugi mislili, se zopet počutimo krive in vso slabo vest nalagamo na svoja ramena. Priznamo si »saj si samo človek« … ampak v odnosu s psom si moramo priznati tudi »saj je samo pes«!

Najpogostejša vprašanja in vedenjske težave pri psih, s katerimi se srečujeva, so po navadi povezane ravno s tem, da pozabljamo psu omogočiti umik in mir, torej spoštovati tempo, prostor in čas procesiranja in rehabilitacije, kot ga (zaradi ljudi, službe, osebnih problemov, napornega urnika) potrebujemo tudi sami. Najsi bo to RAZDALJA PRI SREČEVANJU Z NOVOSTMI (tempo premika in doziranje motečih dejavnikov v novih okoljih, v različnih razvojnih obdobjih psa), PROSTOR UMIKA NA POVODCU (človekova potreba po zategovanju, omejevanju, držanju ob sebi, ki psu navadno daje občutek nevarnosti, stiske, pozornosti, nelagodja – podobno dvigovanju in stiskanju psa v naročje), MIREN KOTIČEK V HIŠI (namenjen času za počitek, spanje, brez nenehnega poseganja v psa, dotikov, ogovarjanja, teženja s tistim in onim), MIR PRED OTROKI in OBISKI (možnost umika v varen prostor, kamor ne silijo za njim).

Nekako kar pričakujemo, da se bodo psi zlili z našim divjim urnikom, sprejeli vse spremembe, vsa okolja, ves šundr, vse karakterje okoli sebe, naše teženje s pravili, itn. Pa ne bodo, brez postopnega sestavljanja urnika, strukture, vaj, navezave in občutka varnosti ob vodniku – zato so psi preobremenjeni, nervozni, senzibilni in na ven to kažejo s številnimi vedenji, ki jih označimo za »neželena«. Kako doživljajo svet, koliko so fleksibilni, prilagodljivi, odporni, je seveda odvisno od vrste psa, karakterja, nagonov, izvora legla. 

Morda me prizor sproščenih ljudi ni toliko ganil, kot me je premamil tempo tamkajšnjih psov. Portugalski psi so bili v vseh obiskanih mestih in okoljih popolnoma sproščeni, nekonfliktni, nevokalni a jasni v komunikaciji, vzeli so si svoj prostor in razdaljo, se med seboj spoznavali ali dremali na soncu. Privezani ali prosti, lastniški ali zapuščeni, so dajali občutek čistega zadovoljstva in zena. To me je spomnilo na podobne prizore prostoživečih krdel psov iz Romunije, kjer sem se potikala pred mnogo leti. Isti vajb, druga scena.  

Zakaj tega ne upoštevamo pri psih?

Najina filozofija dela s psi vnaša v pasje življenje iskanje ravnovesja med mirom in na drugi strani aktivnimi interakcijami. Čeravno na spletu venomer izpostavljava pester pasji lajfstajl, številne aktivnosti s psom, spodbujava medsebojne stike in medsebojno učenje komunikacije, verjameva, da vsak potrebuje svoj mir. Oba sva tip človeka (in tudi najini psi), ki uživava v samoti, v miru, v tišini, v svojih mislih, v svoji glavi. Nisva estrovertna, zato najino izpostavljenost in druženje z ljudmi uravnovešava s tihimi dnevi, samostojnimi aktivnostmi, različnimi outleti zase in pse, sprehodi ali le vožnjami po Sloveniji, v spremljavi najljubše glasbe. V skoraj 17 letih sva se naučila prijetnega sobivanja eden z drugim, manevriranja okoli »slabih dni«, puščanja prostora eden drugemu in v vse to sprejela še gručo psov, ki jo zelo fluidno, a konstruktivno usmerjava skozi dan.

Ljudje in današnja družba od psov zahtevamo veliko ne-pasjevitosti, samokontroliranja, postavljanja v družbene okvirje. Zato psi potrebujejo ODKLOP, kar bi razdelila v dve veji –  prva veja bi bil »OUTLET« (t.j. aktivnost, ki omogoča razbremenitev in je pogosto povezana s pasemskimi nagoni, individualnimi fizično-mentalnimi interesi psa), druga veja pa bi bil »MIR« (kamor bi razvrstila spanec, dnevni počitek, čas za procesiranje). Za uspešno spoprijemanje z vsemi mini ali maxi frustracijami, strahovi, dvomi, samokontrolo in družbenimi zahtevami, bi torej enakovredno izpostavila pomembnost aktivnosti, ki psa sproščajo, odpirajo, odklapljajo in omogočajo psu biti to, kar je – pes po karakterju, nagonu, pasmi, interesu … po drugi strani pa popoln izklop, ki ni vezan na naše venomerno divjanje in dnevni nivo stresa, ki ga nezavedno prelivamo v sobivanje s psom.  

Naj poudarim, da zgoraj opisane misli niso nujno pot za reševanje vseh človeških ali pasjih zamaškov, da se pogosto zadaj skriva globina, kjer se je potrebno seciranja vzorcev lotiti s pomočjo primernega svetovalca. Lahko pa so usmeritev k razmisleku in analizi o samih sebi, o strukturi dneva, ki ga živimo, o najbolj temeljem vprašanji o sreči in zadovoljstvu na točki, kjer se nahajamo. Mi, naš pes ali kako drugo bitje.   

Kako naj to ozavestim in prelijem v svoj tempo?

Včasih gre pisana beseda mimo nas, je ne začutimo, morda zveni preveč sofisticirano ali je zavita v tisoče strokovnih izrazov, da bi zvenela zapleteno. Zato se trudim oz. oba trudiva biti pri razlagah zelo poljudna, morda celo malce preveč posplošim in poenostavim … in se sprašujem, morda pa smo ljudje res na stopnji, ko rinemo v višave, da bi se izognili krepitvi temeljev.

Ko sem bila pred leti na roadtripu po Portugalski, sem prvič začutila, v kakšen tempo smo vzgojeni, kako hitro živim/o tukaj in koliko pričakujem/o od sebe. Potovanje je bilo darilo mojih najbližjih, morda celo ena zaušnica za takratno karierno zblaznelo grizenje skozi neskončne urnike in sezname opravil. V to sem se rinila sama. O tem sem pisala že večkrat. Teoretično mi je bilo popolnoma vse jasno, z zavedanjem sem se dušila in s seboj tekmovala. V Lizboni se mi je prve dni mešalo od počasnosti, od nehigiene, od neupoštevanja ure, v portugalskem Lidlu sem zavijala z očmi, saj si med skeniranjem izdelkov skoraj zaspal, gostilne so se odpirale ob 10h dopoldan, morda par minut kasneje, ljudje so se počasi zibali skozi mesto. Mučenje za moje oči, za moj koncept bivanja. Nekaj dni kasneje sem končno odprla oči – ljudje so plesali na ulicah, si podajali roke, na plažah igrali kitaro, na strehah postavili pop-up bare, posedali v parku in se na glas smejali. Morda me prizor sproščenih ljudi ni toliko ganil, kot me je premamil tempo tamkajšnjih psov. Portugalski psi so bili v vseh obiskanih mestih in okoljih popolnoma sproščeni, nekonfliktni, nevokalni a jasni v komunikaciji, vzeli so si svoj prostor in razdaljo, se med seboj spoznavali ali dremali na soncu. Privezani ali prosti, lastniški ali zapuščeni, so dajali občutek čistega zadovoljstva in zena. To me je spomnilo na podobne prizore prostoživečih krdel psov iz Romunije, kjer sem se potikala pred mnogo leti. Isti vajb, druga scena.  

(MOJ ODKLOP): Povratek v normalen urnik je sicer pomenil nove šprinte in maratone, a sem vseeno odnesla nekaj pomembnih lekcij, ki jih postopoma vpeljujem v svoj vsakdan. Kako se trudim uravnovesiti? Sem človek, ki ima rad svoj mir, ljudje hitro utrudijo, obremenijo ali utesnijo, imam izjemno visoko toleranco in samokontrolo, ki mi prideta prav pri delu z zahtevnimi psi, napornimi ljudmi, kaotičnimi skupinami, v stresnih in nepredvidljivih situacijah. Če imam v urniku zadanega veliko dela z ljudmi, obiskov družinskih procesij, predavanj za skupine, delo z otroki, kaotične obiske ali pa sedečo vojno z računovodskimi papirji, bom del urnika ali naslednje dni te napore uravnovesila z iskanjem svojega miru, počitka in tišine ter svoj »nabrani višek energije« ali »frustracije« izrazila s svojimi najljubšimi aktivnostmi – »outleti«, po domače »da se spiham iz živčnosti«. Izbrala bom meditativni pristop – najsi bo to tek na dolge proge ali pohod v hribe, vodeno meditacijo, gledanje nekompleksnih in neobremenjujočih serij, ki ne zahtevajo veliko mentalne vključenosti, včasih pisanje poetičnih besedil, ki mi niso v napor ali le sproščeno rutina s psi. Po drugi strani, pa zame samo mir ne bo dovolj, saj bom iskala protiutež v energijsko nabitih aktivnostih, ki mi bodo prijetno dvignile srčni utrip, dodale nadaljnjo motivacijo in neobremenjujoče »odpirale« možgane k novim projektom - torej vaje, da »se prediham«, da »zašvicam«, najsi bo to vodena telesna vadba, kolesarjenje v hrib ali pa zame primerno fizično delo na posesti.

(TWIXOV ODKLOP): Enako poskušava z odklopi tudi pri najinih psih, sploh zaradi posebnega življenjskega lajfstajla, kjer morajo biti izjemno prilagodljivi, deliti svoj prostor, čas in pozornost z večjim tropom psov, jih mentorirati, voditi ali jim venomer postavljati svoje meje. Najini psi imajo skozi dan vedno na voljo samostojen umik v spalni prostor, v jutranje-dopoldanske aktivnosti pa se lahko samostojno vključijo, ko se naspijo. Kar se tiče »outletov«, ima vsak najin pes druge interese in željo po drugačnem individualnem delu z nama. Da ne naštevam na dolgo in široko, bom za primer vzela našega seniorja jack russella. Po treningu dela v mestu, kjer je največkrat mentor in se mora samokontrolirati, srečevati s številnimi izzivi, ignorirati promet, vonjave, ljudi, druge navdušene pse, sproščeno hoditi, bo doma kot protiutež največkrat izbral sprehod v gozdu, kjer bo prosto raziskoval in iskal miške, še raje pa se bo pognal v za to namenjen pasji peskovnik in pol ure užival v kopanju lukenj in navdušeno lajal. Podobno situacijo bi z našo nemško ovčarsko uravnovesila popolnoma drugače.

Terierju omogočata kombinacija temperamenta in genetike lažje prilagajanje mestnemu vrvežu, kar tekom sobivanja in odraščanja podkrepimo s številnimi vajami (na zrela leta je sicer popoln flegmatik in ga nobena situacija ne vrže s tira). Terierji v mestu načeloma ne doživljajo stresa iz smeri plahosti, so »pogumni lovci«, včasih dokaj ignorantski, usmerjeni v svoje interese, niso tako senzibilni. Morda tukaj trajnostno žongliramo prej s samokontrolo in grajenjem odpornosti. Vse pa je na koncu vedno odvisno od temperamenta psa, grajenja zaupanja in varnosti, našega občutka za doziranje motenj, ter zavedanja, da mu s postopnim izpostavljanjem in primernimi vajami omogočimo manj stresa in s tem povezane mentalne ter fizične bolezni. Pa naj bo to povod za kak drug razmislek - o STRESU namreč.

Preberi še: 1.del - PASJE TELO NAM GOVORI - INTOLERANCE