Dobrodošli v Donchini glavi

»Tisočkrat sem že začela in izbrisala prvi stavek. V glavi ga sestavljam že nekaj mesecev, pa mu nekako ne morem postaviti zadnje pike. Ne morem. Ne zmorem. Morda niti nočem – ne vem. Prehitro je in preveč na enkrat.«

---

Ker se trudim biti racionalno in premišljeno bitje, sem izgube sprejela, se z njimi srečujem vsak dan, pa vendar … najino žalovanje še traja in bo trajalo. In nekaj mesecev sva si vzela čas, da žalujeva sama. Ker ne želim pozornosti in pojasnjevanja. ker nisem človek, ki bi iskal tolažbo drugje ali se ljudem smilil. Tudi slovo mora imeti lep zaključek.

---

DONCHin blog je bil pred letom zasnovan kot nova prelomnica začetka PoPasjeLandije. Prekrasnega pasjega raja v gradnji, ki sva ga namenila Kari in Twixu – najinima pasjima otrokoma, ki jima je lovljenje miši in kmečki lajfstajl pisan na kožo; vsem nam ostalim članom tropa pa nagrada za pridno in trdo 10-letno delo na področju dobrobiti dela s psi. Prav vsak dan sva se pogovarjala »Kako bosta Twix in Kara uživala tam, lovila miši, kopala luknje …« in vzporedno s tem načrtovala tudi razvoj mojega novega bloga.

Potem se je zgodilo leto 2020 in posloviti sva se morala od moje Kare. Kasneje še od seniorke Tie. Pa Twixa seznaniti z izgubo obeh punc. Oh, kako se je kar naenkrat postaral, umiril, in tako kot jaz – za hip izgubil svoj smisel. On ni več lovil miši, jaz ne idej. Kot bi mi iztrgali srce in me pustili prazno, da izkrvavim motivacijo iz sebe do zadnjih kapelj. Uvod v letošnje leto je bil pompozen že z nekaj umrlimi dolgoletnimi pasjimi varovanci. V začetku leta smo jokali tudi za babičinim 12-letnim Lunom, no in tako se je do oktobra odvilo moje dramatično leto slovesa še od mnogih drugih – kar po tekočem traku.

Ker se trudim biti racionalno in premišljeno bitje, sem izgube sprejela, se z njimi srečujem vsak dan, pa vendar … najino žalovanje še traja in bo trajalo. In nekaj mesecev sva si vzela čas, da žalujeva sama. Ker ne želim pozornosti in pojasnjevanja, ker nisem človek, ki bi iskal tolažbo drugje ali se ljudem smilil. Tudi slovo mora imeti lep zaključek. In ta lep zaključek še prihaja, saj si morava vzeti čas tudi za to. To je življenje.

Življenje, ki teče in te premetava, ne sprašuje kaj želiš, le daje in vzame. In če si pomirjen s smrtjo … uh, na tej filozofiij še delam in bom sigurno še pisala o njej – pred kratkim sem poslušala zanimiv intervju z Manco Košir, ki me je morda predramil tudi na področju sprejemanja smrti in zavedanja svoje minljivosti. Bomo drugič o tem.

---

Leto 2020 nam je vzelo veliko. Ne samo meni – ogromno ljudem. In priznam, da se ne spomnim bolj nesrečnega in žalostnega leta, kot je to. Pa ne zaradi mene – zaradi zgodb, ki me dnevno zadevajo v srce in mi vzbujajo vse bolečine preteklih let.

---

Najino življenje mora teči naprej, pasja dobrobitna misija more obstati in se nadaljevati, saj so cilji višji od naju in smisel visoko nad oblaki, kamor najine dlani več ne segajo. Kara je bila in vedno bo SIMBOL najine PoPasje zgodbe, saj je bila ZAČETEK PoPasje lajfstajla pred 10 leti, Tia pa prvi primerek resocializacije in ponovnega inštaliranja psa v nove navade. Kar 15 let me je spremljala in me že kot otroka učila pomembnih lekcij. Kogarkoli izgubiš po 10- in 15-letih svojega življenja in si z njim vsak dan, boli boli in boliii – še posebej če so to sopotniki v zgodnjih človeških letih, ki gredo s teboj iz otroških osnovnošolskih let, čez srednjo šolo in nato fakulteto, v odrasla leta. In ker sta punci tako pomembna mejnika za naju osebno in najino PoPasje-zgodbo, se zadnje mesece ne morem otresti ideje, da tako pomembnim bitjem v svojem življenju namenil kaj več, kot le dve besedi. In to je tudi razlog, zakaj nisem o izgubi do sedaj še pisala – bojim se, da kaj izpustim, da kaj pozabim, da ne bom dovolj natančna … da ne uspem opisati, kako veliko sva izgubila z mojima punčkama in se zadosti zahvaliti za vse, kar sta nam vsem dali. No, tudi o tem bom veliko pisala na tem blogu. Kot pravim - le dve besedi nista dovolj.

Morda čez čas res postane Doncha le blog PoPasjeLandije. Bomo videli… naj bo stičišče mojega slinastega lajfstajla in nemirov v glavi, od A do Ž. Rdeča nit bloga se je zaradi nepričakovane situacije tako zaenkrat spremenila … morda ji bom zaenkrat pustila prosto pot in mi bo nudila prazen list za izliv čustev.

Leto 2020 nam je vzelo veliko. Ne samo meni – ogromno ljudem. In priznam, da se ne spomnim bolj nesrečnega in žalostnega leta, kot je to. Pa ne zaradi mene – zaradi zgodb, ki me dnevno zadevajo v srce in mi vzbujajo vse bolečine preteklih let. Pri mojem delu je žal tako, da zaradi kratke življenjske dobe živali, izgubim veliko. V desetih letih najinega dela, sem jokala tisočkrat – za takšna bitjeca, ki so pogosto spala v mojem naročju. Nekatere sem vzdrževala pri življenju zadnje dni, nekateri so me povabili na zadnjo pot k veterinarju. In vedno znova boli. Tako prekleto boli. Tokrat pa še bolj.

Pepela še nisva razsipala. Za manjši memorial si morava vzeti več časa in nekaj zlatih besed. Posadila jima bova drevo, nekaj napisala, nekaj povedala, nekaj tattoovirala.

Medtem pa me dva bela metuljčka spremljata že mesece … kjerkoli sem, tam letata naokoli.

Naj letita, punci moji!

Dobrodošli na moj blog! Obljubim, da se bomo tudi veliko smejali ...

howhow, Dona