Dovolj si

Nisem se zavedala, da tudi tebe zaboli,

nisem se zavedala, v tebi tudi tli,

da nisi tu za njih, se moraš vsak dan spomnit,

morda se moraš večkrat izgubit, da se opomniš.

Ujet v okovje tisoč drugih mnenj,

za koga res živiš?

Ujet v brezciljno tekmo

za tribune polne brez obrazov potrpiš?

Nikoli dovolj dober, nikoli dokončan,

za ta preklet aplavz ubijaš se vsak dan.

Nikoli dovršen, nikoli zadovoljen,

čakaš na nek cilj? Na izhod dovoljen?

Nisem se zavedala, toliko ljudi boli,

z velikimi očmi prikimajo mi vsi.

Na roki večna črta, kri zaledeni,

kako vsi smo slepi, v utvari se živi.

Kdaj ti bo dovolj, da boš dokončen?

Kdaj je tisti tren, ko svet ti bo neskončen.

Brez okovij, brez tribun, le za svoj občutek -

začni živeti zase, ne za druge - ta trenutek.