Hello 30s

To sem jaz, roza Dona na sončni pogon! Zanimiva struktura divje volkulje, neustavljivega robota in sanjaškega peresa, v dlani delamkačem hipija, s pridihom švicarske urce. Ne vem, skupek vsega čudnega, a mavričnega in čarobnega!

Če danes umrem, umrem kot najbolj srečna oseba na svetu!

Ne bom. Ampak, bi bila. Hvaležna za vsa moja ljuba bitja, trenutke in dosežke, ki sem jih 30 let pridno, malce piflarsko in obsesivno, nizala na roza verižico življenja. To sem jaz, roza Dona na sončni pogon! Zanimiva struktura divje volkulje, neustavljivega robota in sanjaškega peresa, v dlani delamkačem hipija, s pridihom švicarske urce. Ne vem, skupek vsega čudnega, a mavričnega in čarobnega! In čeprav sem včasih sramežljivo in ponižno zanikala - ja, sem si kar všeč takšna in se trudim oblikovati v najboljšo verzijo sebe! Jebiga, res sem ponosna nase, rada se imam in mislim, da blazno uživam v svoji svobodi. V naši družbi, v moji generaciji, je bila samohvala v naše glave vtisnjena kot nekaj zelo negativnega, sramotnega, vzvišenega in egoističnega, zato si kot mlada dama nisem želela na glas priznati svojih odlik, prednosti, uspehov, česarkoli pozitivnega. Zardelo sem mrmrala o sebi, a ponosno govorila le o drugih. In fazo sem prerastla; med samovpogledi, kupom selfijev, dnevniških zapisov in resničnih podvigov sem ugotovila, kako lepo se je počutiti udobno v svoji zgodbi - in priznam, največ vpliva na moj pogled na svet so imeli Marko in psi, moji učitelji.

Minilo je mnogo mladostniških let, ko sem končno ugotovila, da se ne želim predalčkat. Da nisem le bela, roza ali črna. Da sem lahko samosvoja, trmasta, sončna in ljubeča, drugič črnogleda ali neomajna. Da sem lahko odkrito ponosna nase, se imam rada in si zaupam. Da se lahko cmerim ob žalostnem filmu, pred tisočglavo množico šalim na svoj račun ali le mirno uživam na svojem hribu in sem tih piš vetra. Proces življenja v katerem poslušam sebe - in objamem tiste, ki me sprejemajo takšno kot sem. Vesela sem, da imam okoli sebe ljubeče in iskrene ljudi, da se skupaj spodbujamo in polnimo z zagonom ter optimizmom. Že dolgo se več ne pretvarjam, ne igram, izbiram pozitivo v poplavi negative in jasno vem, kam grem in kaj želim. Črnine ne rabim, življenje je prekratko, trenutek predragocen, objem pretopel, sanjaška glava pa polna idej. Moja glavna vizija stika s svetom preko spletnih medijev je skozi leta vedno bolj čista; ne želim pozornosti s tarnanjem, jokom, negativizmom, ne želim se nikomur smiliti, se pritoževati in biti točka slabega vajba. Mnogi tako delajo - marketinško, saj svet trza na negativo. Jaz se tega ne grem - naj drugi jokcajo, jaz delim pozitivo! Ne vem, čeravno se mi zdi, da se skozi leta ne spreminjam, me izkušnje opomnijo, kako daleč sem prilezla in kako se sanje spreminjajo v realnost. Nikoli nisem obupala, če pa sem bila na poti tja, me je moj dragi vrgel v nov val razmišljanja o rešitvah. Trdo sva delala in se odrekala. Natančno in kategorično sva postavljala cilje, nisva prehitevala ali rinila skozi zid, kot marsikdo, ki ga danes srečam prek ekranov, kot mnogi, ki si vztrajno izmišljujejo številke, tradicije in iščejo marketinške hooke. Čeprav sem (in še bom) cepetala, kako počasi se načrti odvijajo, vem, da se trdi temelji ne postavijo iz danes na jutri. Učim se potrpežljivosti, vztrajnosti in razvijam trdo kožo. Čutim in vem, da naju iskrenost in topli odnosi vodijo v najlepše trenutke pasje familije - ki raste, se širi daleč naokoli, po Sloveniji in okraj mej. Vsi čutimo iskrenost in pomembnost sproščenega sobivanja, deljenja ljubezni do pasjega lajfstajla, ki ga živiva že toliko let. 12 let ljudje! 12 let neomajno načrtujeva in gradiva svoje PoPasje sanje ... skupaj sicer rasteva in ustvarjava že polovico mojega življenja! In na tej "prelomnici" lahko rečem, da sem hvaležna in vesela, da lahko moj vsakdan - črno, belo in roza Dono - delim z najboljšim prijateljem, učiteljem, zaupnikom in ljubeznijo mojega življenja, ki me spodbuja in iskreno kritizira že 15 let. In toliko dobrimi ter iskrenimi ljudmi, ki me obkrožajo! Letos sem praznovala kar tri tedne, dobila tri torte in ogromno srčnih objemov, voščil, želja ...

OVEN v meni je tisti, ki je zaslužen, da trmasto rinem proti močni burji. Da zvesto sledim svojim sanjam, poslušam svojo intuicijo in usmerjam jadra po svoji harmoniji. Toliko zlajnanih "kaj bodo pa drugi rekli", "boljšega fanta rabiš", "on ni zate", "tega ne moreš doseči", "to se tako ne dela", "ta poklic ne obstaja", "ne danes takšne obleke", "to se ne spodobi" in nevihta tujih vplivov nikalnic ter dvomov spremlja betico posameznega človeka skozi življenje, da je osebna zaverovanost v nek cilj nujna. Morda celo obsesija s ciljem, če potrpežljivost in postopen razvoj ne bolita preveč. Če pogledam nazaj - naredila sem toliko trmastih in samostojnih korakov v pravo ... no ne, v SVOJO smer, da bi si v tem trenutku stisnila en sijoč "high five". Neverjetno, kako močan mora biti človek, da kljubuje - sicer večinoma dobronamernemu - pametovanju okolice, ki bi te na vse pretege želela spraviti v nek poštrikan okvir idealne cerkvene miške. Nikoli nisem želela živeti po pričakovanjih drugih. Trudila sem se zadostiti vsem pričakovanjem, ampak nisem čutila, da je to tisto pravo. Bila sem vse, kar so želeli, a divja volkulja je vedno zavila v svojo smer in zatulila v luno. Želim se spotakniti ob svoje kamenje, podrgniti lastna kolena, se z glavo zabijati v svoj zid ... ... ker življenje v mehurčku zame ni življenje.

V opomin, za okrogel mejnik, nadaljnjo motivacijo in z rdečo nitjo aktualne tridesetletnice v kratkem razdelam še pregled svojega dosedanjega ustvarjanja. Kmalu o naučenih naukih, mojem delu in uspehih, dolgoročnih ciljih in majhnih korakih tudi črnih kotičkov skrite Donche ... howhow, se beremo! Doncha