Hvala 2020

Uh, tako napornega leta pa še ne! Čeprav sem včeraj še razmišljala, da preteklim dnevom 2020 ne bi namenila posebnih besed, me je jutranje sonce kar vleklo za tipkovnico.

V letu 2020 sem se pustila voditi soncu. Kolikor ga je pač bilo. Skozi leto, vse od prvega lockdowna so me žarki držali pokonci in vodili po Posavskih hribovjih, travnikih, gozdovih, s psi smo bili dokaj svobodni in v prvi polovici leta še zelo optimistični. Razpoloženje konec leta je bilo pač takšno, kot je bilo sonce. In veste, bilo ga je kar malo. Zaradi narave dela, smo bili s psi prostorsko svobodni. Zaradi prepovedi dela pa sem bila prvič po mnogih letih svobodna tudi časovno. V 2020 skoraj nisem uporabljala budilke, pogosto nisem imela ure vstajanja, včasih sem spala celo do 9ih, 10ih. Kak dan se mi je zdelo, da je to rezultat drobne depre, spet drug dan preizkušanje majhne svobode. Nezainteresirano sem prespala vse potrese in marsikatero ekskluzivno novico ... in šla v gozd dihat. Težko leto je za mano.

Celo leto se nikakor nisem mogla odločit, kako situacijo sploh dojemam. Ali mi je maska smešna, ko se z zadihanimi očali slepo zaletim v trgovinsko polico, ali mi je tečna, ko se pred trgovino nervozno vračam v avtomobil ponjo ... mah, pri mnogo debatah sem se odločila, da moje mnenje ni potrebno, da se ne rabim predalčkat in obremenjevat. Politiko sem poslala v 3P že v začetku leta, leve in desne, zaradi izgube zdrave kmečke pameti in vrtenja praznih sofisticiranih izrazov. Prišlo je do šumenja na mojem spletnem profilu, zato sem se odločila, da dodatne gnojšnice v svojem življenju, v tako nehvaležnih časih, res ne rabim. Odločila sem se, da nadaljujem svojo pot in ostanem svobodna čim dlje. Da sem lahko "malo na off". Da sem lahko malo "samosvoja". Da imam za neupoštevanje družbenih pričakovanj, ki me žulijo že leta, tokrat dober izgovor, da se naučim reči "NE", si vzamem čas zase, izločim, kar me ne zanima, kar se mi ne da in da včasih raje preberem kakšno knjigo, ko bi se morala klonirati na tri konce. "Ne morem, korona-situacija pa to..."

Malo nove perspektive. Veste, ko so se ljudje jezili, da ne smejo to in ono, da ne morejo vsak dan s prijatelji na kavo, v gostilno, ne smejo na morje ali smučanje na drug konec države, v tujino, na zmenek, v disko, na zabavo s prijatelji ali vsak dan v trgovino - temu se midva, zaradi natrpanih urnikov in varstva psov, odrekava že deset let. Zame je #OstaniDoma vedno, ne le v letu 2020. Jaz vem, kako izgleda življenje, ko so ti odvzeti vsi luksuzi in prosti čas. Ko si zvečer ne upaš nazdraviti s kozarčkom, saj te zjutraj ob 6h čaka 15 neučakanih športnih nadebudnežev. Najin lajf je simpl in kot ste letos lahko dobili svoj vpogled vanj - za mnoge monoton, dolgočasen, miren... po tej strani se pri naju ni spremenilo nič, prvega vala na primer sploh nisva opazila. Če bi lahko ob upoštevanju varnostnih ukrepov še normalno delala, verjetno korona-situacije sploh ne bi opazila.

O ja, tudi v 2020 SEM ŽIVELA!

Zaživela sem tisti trenutek, ko sem se vedno znova sprijaznila, da lajf NI FER. Priznam, v 2020 sem šla skozi obupan miselni proces in depro-momente vsaj stokrat. Da sem se sprijaznila, da ni fer do nikogar, da ne rabimo krivca za situacijo, da ne želim, da mi žugajo in da smo itak vsi v pizdi. Direktno, brez olepševanja.

Da nam leto 2020 kaže veliko ogledalo, na katerem piše ZDAJ VIDIŠ KAJ V RESNICI IMAŠ IN KAKŠNE SO TVOJE VREDNOTE! Veliko sem se naučila o sebi, o svojih vrednotah in tempu, ki sem ga živela pred korono. Dobila sem odgovore na tisoč vprašanj in imela priložnost spoznati sebe, v tistem tempu, ki sem ga živela pred mnogimi leti. Smešno, dobila sem odgovore tudi na najbolj čudna vprašanja, ki mi jih normalno življenje ne bi moglo dati.

Mnogo stvari me je žulilo, najbolj moja zatrapanost v delo in zgodba, ki se plete okoli nje. Najbolj me je jezilo to, da sem bila vsa ta leta pridna, zagnana, delovna, da sem šparala denar za svoje cilje, da sem se trudila in vlagala, da sem ponosno zaposlena svoje prvo leto - pa mi ne pripada cent pomoči države. Še manj - po vsej logiki bi morala tri mesece po zaposlitvi izgubiti svoje delovno mesto. Uh, me je žulilo! Sploh vzporedno tarnanje tistih, ki so pač na čakanju z malo nižjo plačo, visijo na plečih delodajalca in niso odvisni od sebe. Jaz pa NISEM SMELA delati, NISEM SMELA na čakanje in NISEM bila opravičena do nobene pomoči. Uh, me je žulilo med prvim lockdownom. Država mi je v mnogo trenutkih in oblikah rekla "Dona, odjebi," in prvič v življenju sem se resno vprašala o pridnosti, poštenosti, pravičnosti in drugih privzgojenih vrednotah. Marko vedno pravi, da "ni nič podarjeno, vse pride s svojo ceno", zato si je situacijo vzel kot še večjo svobodo in ponos, da bova leto sfurala sama. Brez pomoči.

Zato sem se začela ukvarjati s stvarmi, ki jih ŽELIM početi in se čim bolj umikati od medijev in drame. Situacija ni fer, a ni samo moja, je od vseh ... iz nje lahko vzamem ali pa pustim, da situacija vzame meni. Mnenj, teorij in govoričenja je bilo med ljudmi preveč, s tem povezano tudi ogromno stresa, frustracij in nepotrebne panike - nisem se želela postavljati na eno in drugo stran, se izgubljati v številnih teorijah zarote, tako da razen posameznih burlesknih tiskovk, nisem sledila dogajanju. Če pa sem - sem bila naslednja dva dni nervozna zaradi žuganja, neskladja vlade s strokovno skupino, pomanjkanja ZKP in iskanja krivcev. Veš kaj, slabe retorike in trumpovskih zgodb ne rabim ... in sem šla v gozd dihat. Vedno znova! Obvisela sem nekje med fantastičnim Corona-humorjem, hvaležnostjo, da od septembra 2019 (odličen tajming!) nimam televizije in žalostnimi zgodbami mojih bližnjih, ki jih je pisalo 2020.

Še danes ne morem objektivno oceniti, če so bili naši obupni spleti okoliščin leta 2020 rezultat moje pozornosti na NEGATIVO ... ali je bilo leto res tako nehvaležno in razburkano, da so se smrti in bolezni okoli mene kar nizale iz dneva v dan. Mislim, da je bilo res negativno ... leto 2020 mi je vzelo ogromno. NAM je vzelo ogromno. Kričala sem, jokala, se jezila, izgubljala, prespala dan, dva, tri ... nato se zopet sestavila in zaključila, da lajf ni fer. Ampak moramo borbati dalje - samo enega imamo. Potem sem lenarila, hvaležno objemala svoje najbližje in pospravljala svoje podstrešje. Zavrgla sem To-Do liste, si nehala pisati dnevne načrte in nekako obstala z meni pomembnimi vrednotami in stiki mojega življenja. Imam ljubezen, srečo, zdravje,... ostalo bo že prišlo. Vsi smo v isti pizdi! In še bomo nekaj časa ... Naučimo se lahko, da ne moremo imeti vsega in da smo lahko hvaležni za to, kar imamo. Morda pa je namen čiščenja Zemlje le kje višje od majhnosti človeka.

Krivično si je ob skoku v 2021 postaviti pričakovanja, da bo kar boljše, da bo svet kar naenkrat normalen, da se bo vse uredilo. Ne bo. Čaka nas še bolj kaotično leto - pri čemer je moj cilj enostaven (in najtežji hkrati) OSTATI PRI SVOJI ZDRAVI PAMETI, ISKATI SREČO, UŽIVATI V TRENUTKU IN SI VZETI ČAS ZASE, ZA BLIŽNJE. Svojo glavo moram reinštalirati in vse, kar sem se naučila v 2020 o sebi, dodati na svoj recept za življenje.

Če se ob koncu osredotočim na POZITIVNO v letu 2020, na mini zmage in dosežke ... če pomislim, bilo je tudi USPEŠNO. Najbolj mi srce zaigra ... kako HVALEŽNA SEM ZA NAJINO BODOČO PoPASJELANDIJO, ki sva jo kupila v letu 2020 in o kateri bom še veliko pisala na blogu (valjda je 2020 poskrbelo za pretrese in zaplete pri nakupu). Hvaležna sem za vse ljudi, objeme, spodbude, izrečeno podporo. Za Marka, mami, moj trop, prijatelje in družino. Hvaležna sem za vse, ki ste se letos udeležili malce okrnjene PoPasje urbane šole, za vse, ki ste nam zaupali v varstvo in vrtec svoje pse, za vse, ki ste ulovili možne termine za striženje psov. Hvaležna sem vsem, ki ste naju letos podprli z nakupom PoPasje-šalčk in drugih drobnarij. Pa za izpeljane otroške delavnice! Hvaležna sem za posvojitelje, ki so nov dom omogočili našim začasnikom Lari, Žuži, Sarabi, Kiari, Kiwiju.

Hvaležna sem za najina dva nova posvojenčka - HoneyBe in Gringa, pa babičino posvojenko Nero.

Leto 2020 je bilo namenjeno našim razgretim beticam, koliko smo se iz situacije naučili, pa izbira vsak sam. Leta 2020 se bom spominjala z grenkim priokusom ... no, pa po mojem DONCHA blogu.

Po drugi strani pa ... kaj pa je 1 leto proti 80 let življenja človeka!

howhow, Doncha