+ Imeti otroka? (1.del)

Vedno sem imela željo, da nekoč prideva na točko, ko bi si družino lahko privoščila – mentalno, časovno in prostorsko. Ta »nekoč« bi morda še trajal, če bi se dolgo zapletala v svojem delovnem fokusu … a je k sreči to »danes« in ja – je pravi čas. Imela sva veliko tehtnih razlogov, zakaj sva čakala do zdaj – čeravno je kakšna babica že kdaj previdno poskušala z vprašanji, ki so me zakurila do vretja.

Vsaka nosečnost je drugačna in resnično sem hvaležna za to mojo »blažilno izkušnjo« in aktivnostim prilagodljiv trebušček. Pričakovanja glede nosečnosti so popolnoma drugačna kot je danes moja realnost.

V najstniški vročični glavi se je že zelo hitro pojavil odpor do česar koli, kar človeka bremza (mindset, ki sem ga spreminjala zadnje desetletje - o tem v naslednji objavi). V tem konceptu tudi ideja, da čas nosečnosti predstavlja čas ženskega trpljenja – omejitve in odrekanja. Nosečnost sem si predstavljala kot blokado, ko ti ob dveh črticah na testu, na rame obesijo nahrbtnik s 15kg in dodelijo nalogo, da naslednjih 9 mesecev rineš v neskočen hrib. Po rojstvu otroka pa si v mučnem brezčasju vozičkanja v neskončnost. »Uboga reva, fizično omejena, v bolečinah ali le mukotrpnem čakanju, obveznem počitku, obremenjena z zgodbami različnih forumov, z velikimi lačnimi očmi za vse, kar želi in česar ne sme«.

Razumem svoj, sicer omejen in nekoliko odklonilen pogled, predvsem iz vidika svoje storilne usmerjenosti, natrpanega urnika, motivacije za izzive in teže dnevne odgovornosti, v skladu s privzgojeno delovno vnemo in strogim prepričanjem, da bi vsak človek moral opraviti neke vrste terapijo, pospraviti svoje podstrešje in »naštelati« svoje prioritete, moralna načela, vrednote, da lahko otroka opremi za življenje v tem svetu. Ker mislim (in vidim), kako ljudje na svoje pse in otroke prelivamo nerazrešene osebne stiske, gnojšnico generacijskega zaletavanja v zid, slepe utvare v svoje verzije resnice in jih obremenjujemo z debilnostmi na glavo obrnjenih vrednot, v katere smo se ujeli v svojih glavah.

Eto, iskreno. Tako smo ujeti v svojih glavah, svojih pričakovanjih in svojih okvirjih, da obremenjujemo prečista bitja okoli sebe. In takšnega postopka uravnovešenja, čiščenja, pomirjanja mlad človek enostavno ne sme preskočiti, »ker se mu mudi«, »ker družina pritiska«, »ker družba pričakuje«, »ker je lažje imeti mlad otroka«, »ker se moraš enkrat rešit« in druge nebuloze, ki jih poslušam skozi leta.    

To je bil moj glavni zadržek v preteklih letih. Seveda, vzporedno z idejo o odgovornem lastništvu in tehtni izbiri psa za družinskega člana, o čemer zagreto predavava zadnja leta. Če širiva idejo o odgovornosti pri psu … kakšna je šele odgovornost, ko govorimo o odločitvi za otroka! Naložila sem si kar nekaj miselnega dela.

Vedno sem imela željo, da nekoč prideva na točko, ko bi si družino lahko privoščila – mentalno, časovno in prostorsko. Ta »nekoč« bi morda še trajal, če bi se dolgo zapletala v svojem delovnem fokusu … a je k sreči to »danes« in ja – je pravi čas. Imela sva veliko tehtnih razlogov, zakaj sva čakala do zdaj – čeravno je kakšna babica že kdaj previdno poskušala z vprašanji, ki so me zakurila do vretja. Zdaj je pravi čas in zato se počutim pomirjeno … skoraj. V nekih šibkih sekundah me občasno še obide misel »wtf, v kaj sem se spravila«, a se veselim, saj sva zadnja leta trdo delala in vizualizirala naš lajf, kjer se lahko ugnezdimo v svoji pasji ne-normalnosti. 

Prišla sva na točko, ko je otročiček dobrodošel. Če pa do tega ne bi prišla, pač ne bi prišla. Nisem človek, ki se želi omejevati s pričakovanji družbe ali sekati ovinke, ker se »tako spodobi« in »ker se mora«. Vloga materinskosti, negovanja in skrbi za druge mi je domača (čeprav trenutno le v vlogi »pasje mame« - in bodo ta stavek razumeli samo tisti, ki si dopuščajo globok odnos s svojim psom), v njej se dobro znajdem, rada rešujem probleme in imam močno intuicijo. Zaenkrat sem bila s tem zadoščena in bi si predstavljala svojo prihodnost ter skrb za druge tudi v takšnem scenariju življenja. Svoje materinske nagone lahko preusmeriš v dobrodelnost, v reševanje nekoga/nečesa drugega, sprožaš navale dopamina skozi predajanje, oskrbo in vzgojo. Če je to dovolj za celo življenje, če je to to … ali v toku življenja potem iščeš še nekaj več, ne vem. Spoštujem in visoko občudujem vsako močno žensko, v kakršni koli vlogi in ob kakršni koli odločitvi. Veselim pa se, da bom lahko popolnoma nove občutke in hormonske navale preizkusila skozi lastne izkušnje. In ne zato, ker »se tako pričakuje in sem že dovolj stara«, ampak zato, ker sva po toliko letih res »pripravljena«.

Po drugi strani se zavedam, da ne gre samo zame. Marko bi v mojem alternativnem scenariju trpel, saj je izjemno družinski človek, ki si je vedno želel vloge »dobrega odštekanega fotra«, ki otroku predaja znanje in ga pripravlja na življenje v tem norem svetu. V nasprotju z mojimi starimi izgovori »otroka ne bi dala v tak pokvarjen svet« on želi voditi in opremiti otroka z modrostmi, vzorom, znanjem, moralnimi načeli, da bo svetla pridobitev prihodnosti. O tem sva velikokrat govorila in kar nekaj let je trajalo, da sem začela resnično razumeti kaj mi govori. Da sem slišala kako čuti … in predvsem, kako močno to čuti.

Ko je lani, sicer v hecu komentiral, »sej tabletk več ne rabiš, al ?« si ob mojem grdem pogledu vseeno ni predstavljal, da se bom v resnici za dober mesec poglobila vase in pretehtala točko, na kateri sva …

Spremembe in nekoč veliki zadržki so skozi leta sami ustvarili svoj tempo … zavestno ali podzavestno so si sledile z možnostjo družine povezane pomembnosti, kot so sistem in logistika lokacije, manjšanje dela na terenu, navajanje psov na novo življenjsko okolje, starost in družinska vzgoja pasjih članov, težnje po skoncentrirani lokaciji, gradnje na lokaciji, snovanje stanovanja, mama v penziji ... nato postavljanje mej pri delu, v odzivnosti, dosegljivosti, ožanje nabora strank, rahljanje urnika, prioritete dela. Mnogo od tega, kar se v naboru sprememb prebere lahkotno, ni bilo samoumevno, še manj enostavno, a za to potrebujem še en list papirja (v naslednjem delu več o tem).

In, ko je bilo potrebno načeti še logistiko dela in nov urnik na posesti … sem ugotovila, da bosta širjenje družine in prostorska prenova ključna elementa, ki bosta dokončno postavila naš sistem, naš lajf, naš nov tempo. Proces, ki se bo odvil naravno in ga ne gre prehitevati, ali v vsej svoji vnemi predhodno izsiliti …    

Zadnji razmislek, ki sem mu dodala velik klicaj ... Opuščati navade, ki me dušijo, a hkrati terapevtsko ignorirati osnovna prepričanja, ki so temeljila na njih. Egoistično je čakati na čas, ki ga morda ne bo, samo zato, ker zveni lažje in je planov preveč. Ne le, kje naju vidim čez 5, 10 let. Ta vizualizacija mi je jasna … vprašam se, kje nas vidim čez 20, 30 let? Stojiva sama v vsem tem, kar bova ustvarila in razvila? Za koga sanjava, za koga delava, z koga se učiva, komu bi želela predati svoje modrosti, kje so najini nameni in kje bo bistvo najinih srednjih, poznih let? Res stojiva sama?

Tišina. Morda pa sem skozi leta res prerastla svoje zadržke in se jih samo trmasto upiram, samo zato, ker sem jih vajena in so mi domače.

»Ej, tabletk ne rabim več. Kad bude, bude. Ako bude - idemo.« Marko se presenečeno se ustavi na hodniku in se zamaje v šokatni novici. »Em … okej, a res ?«  

Nadaljujem naslednjič.