Novo poglavje DONCHA+

»Tole bo popolnoma posebno poglavje mojega bloga. Adijo dvojina, postali bomo trije. (P)ostali bomo velika pasjeljuba slinasta družina!« TO NE BO STANDARD "MAMA BLOG", people it's me.

1. februar 2024 »O fak, pa je res,« sem se nasmehnila sama svoji neumnosti, ko sem na testu zagledala dve črtici. Telo mi je govorilo (in se čudno odzivalo) že nekaj tednov prej, itak sem vedela – čutila, moja intuicija me nikoli ne zavaja, medtem ko se mi je Marko že dneve prej navihano nasmihal, ko me je tisoč izgovorov še vedno magnetilo stran od lekarne, ker »kaj pa če, kako bomo mi, mogoče še ne bi, tralala tralalali, pa moji veliki podvigi za letos in postavljeni cilji, samo še to bi si želela narediti, pa ta izziv, pa …«.

»Tepka si, saj bo še čas za vse« mi je rekel in me veselo objel, kot da je vedel že od nekdaj. S takšnim butastim nasmehom, kot da je osvojil Triglav. Zavila sem z očmi in se zmedeno nasmehnila, ko so mi po glavi rojili robotski izgovori, ki sem jih ponavljala zadnja leta, čeravno sva se na možnost širjenja družine v resnici – fizično in mentalno – pripravljala že nekaj časa. »Saj ne boš umrla, otroka boš imela. Ob vseh teh najinih kosmatih otrocih, ki ti ves čas povzročajo skrbi, ti ne pustijo spati, te zjutraj puščajo brez časa za wc in zobne ščetke. Že več kot desetletje cele dneve brišeš bruhece in umivaš umazane riti. Eden plus, ki bo prinesel nov kaos! A ni tako?«

Z visoko dvignjeno obrvjo sem skomignila z rameni, tako racionalno in popolnoma pomirjeno, kot vedno pristopim k novim izzivom – »res je, ne vem čemu se upiram. Če sem v čem dobra, sem v odrekanju sebi, prilagajanju drugim. Natrenirana v mirne reakcije v vseh možnih krizah.«. Če že leta prežvekujeva velike izzive svojega življenja, je očitno res čas za najpomembnejšega. Imava čas, da se pripraviva in čas, da nekatere plane prestaviva na naslednja leta. Brskajoč po googlu, z edinimi ključnimi besedami, ki so mi prišle na pamet: »Noseča sem. Kaj pa zdaj?«

Čeprav si marsikdo predstavlja, da ob takšni novici od veselja skačeš do stropa, sem brez filmskega navala čustev zagrabila povodce in dramo prestavila za nekaj časa. »Ne zdej, bom drugič.« Da v svojem tempu sprocesiram novico. Da se vživim v dogajanje. Da sploh izvem, kaj več o svojem novem marsovskem stanju. »Da si ne drzneš komu povedat,« sem ošvrknila Marka, ki je že sanjaril o igračah, otroških igriščih in plenicah …

In tako sva pred meseci začela novo poglavje … in čas je, da ga pričnem deliti tudi z vami.

Blog DONCHA se (tako kot jaz) širi z velikim + (plusom): najina pestra pasja družina se veseli »človeškega mladička«. In o vsem, kar se mi je pletlo po glavi in kaj bom še naumila, boste lahko brali na mojih straneh. To ne bo standard »mama blog«, ne bom le razpletala romantičnih zgodb o nosečnosti, rojstvu, otroku, povezavi pes-otrok in morebitnih družinskih neurjih, ki nastanejo vmes … to sem še vedno jaz – PoPasje Doncha, ki se poglablja vase, v kulturo našega okolja, kritiko družbe, naša pričakovanja o vzgoji, ženskih stereotipih, razumevanju živih bitij in splošnemu iskanju sreče. People, it's me!   Letos vstopava v 17. leto najinega sanjarjenja v dvoje. No, v dvoje - adijo dvojina. Postali bomo trije + Pasja familija. In o množini sva v vseh teh letih govorila tisočkrat. Tokrat ne govoriva več o fikciji! Občutek? Še vedno nepredstavljivo in neoprijemljivo. Dobrodošla realnost!