PASJE TELO NAM GOVORI - Intolerance
- Dona Gomilšek
- Feb 24, 2024
- 5 min read
»Malo se liže, malo se čoha, včasih se vozi po zadnjici – ampak ne vsak dan«. – Še dobro, da ne vsak dan!
Morda si včasih vzamem premalo časa, da bi kanček svojega dela ubesedila. Zadnja leta namreč skrbim predvsem za pozitivo na naših spletnih platformah, s fokusom spodbujanja vodnikov v aktivno in raznoliko sobivanje s psom. V realnem svetu sva oba mnogo bolj resna, premlevava posamezne primere, možne razplete, in sva tu predvsem ZA PSE. Z vami bi želela deliti nekaj (se bom potrudila) krajših zapisov. Pisanje o psih za splet je težavno predvsem zato, ker lahko izpade enostransko ali površno - to je glavni razlog, da se mu izogibam. Iz tega razloga tudi sama zavijam z očmi, ko berem mnoga besedila drugih. Moje delo je praksa, v besedi pa vedno obstajajo izjeme in številna podvprašanja, ki v pogovoru in najini filozofiji dela s psi postanejo večurna debata.
Vseeno bom poskusila.
1.del – PASJE TELO NAM GOVORI - INTOLERANCE
Moji rdeči alarmi za občutljivost na okolje/prehrano/sredstva proti zajedavcem/stres so polne analne žleze, vse stopnje čohljanja po telesu, izcedek iz oči, lizanje tačk, vnetje ušes, pasja nestrpnost. Eden ali več povezanih znakov, ki tvorijo poseben zemljevid občutljivosti pri psu in so nam lahko opozorilo ali pa usmeritve pri vodenju psa skozi življenje. Bolj jasno nam ne more povedati!

»Ah, to ima že nekaj časa. Smo se že navadili,« mi pogosto rečejo stranke v salonu, ko komentiram zdravstveno stanja psa. Ker me isti psi obiskujejo na dogovorjeno periodo, glede na tip in rast dlake, imam to prednost, da jih lahko spremljam mnogo let, na mesečne intervale – tako me zmoti vsaka novonastala bula, predvsem pa sem občutljiva na zelo jasne znake intoleranc, ki včasih kar bodejo v oči. Vodnika vedno opozorim, a se včasih ne premaknemo nikamor. Mnogi zamahnejo z roko, so bojda poskusili že »malce drugače«, pa se ni veliko spremenilo. Ali pa pretirano menjajo vrste briket, prehitro, nekontrolirano in vse povprek, kjer piše »popoln obrok za psa« (mimogrede, tudi na Pedigree vrečki piše isto in pokojni Fifi je živel polnih 16 let, popolnoma verjamem). Večinoma so to tisti, ki ne želijo spreminjati sebe, navad, prehrane, urnika ali pa si želijo instant rešitev; torej takšni, ki niso del naših učnih procesov, le pasjo frizuro bi.
Žal smo prišli na stopnjo, ko smo nekatere pasme (ali mešanice le-teh) pripeljali na izredno stopnjo občutljivosti, nagnjenosti k alergijam, stresu, obolenjem ali telesnim deformacijam, na kar opozorim že ob prvem uvajanju mladička na strižno mizo. Novopečeni vodniki najraje zavijejo z očmi, češ »veterinar je rekel, da je pes OK«. Skomignem z rameni in si tudi jaz iskreno zaželim, da v tem primeru ne bo težav skozi odraščanje.
Kot družba še vedno nismo prišli do zavedanja, da ni vsak pes za vsakega. Da ni vsaka linija pasme zdrava (fizično ali mentalno), morda že nekaj generacij. Da ni vsaka vrsta hrane za vsakega psa – in da o tem jasno ter glasno sporočajo stanja dlake, kože, zob, fizična kondicija in še marsikaj.
»Malo se liže, malo se čoha, včasih se vozi po zadnjici – ampak ne vsak dan«. – Še dobro, da ne vsak dan!
Čeravno že dolgo ne spadam v skupino »za-vsak-drek-k-veterinarju«, nisem pristaš ignoriranja zdravstvenih ali vedenjskih pojavov pri psu. Morda marsikdo ne ve na kaj biti pozoren, a najslabše je ignorirati, skozi mesece rastočo, nervozo pri psu in/ali ponavljajoča se vedenja, kot so lizanje/praskanje/grickanje/pritiskanje delov telesa, spremembe na koži/dlaki/sluznici, spremembe v odnosu do okolice. Po drugi strani še vedno naletim na ljudi, ki bi se problema želeli lotiti, pa pri posameznih veterinarjih naletijo na površno obravnavo, ki konča s kakšnim antibiotikom ali preenostavnim zaključkom. Zavijem z očmi, itak, nisem uradno za to usposobljena in si mislim svoje. Sem pa vesela, da je takšnih obravnav v zadnjem času vedno manj.
Saj veste - To ni moje delo in ni moja odgovornost. Lahko posplošim le dejstvo, da če si vsak mesec pri veterinarju na praznjenju analnih žlez, resnično razmisli o novem prehranskem planu za svojega psa.
Moje delo je učenje o sobivanju s psom, kar v prvo vrsto postavlja razumevanje in povezovanje z drugo vrsto. Specializirana sem za opazovanje psov (in njihovih vodnikov) – od zunaj in znotraj, ter njihovih interakcij s svetom. Seciram, analiziram in povezujem pojave, vedenja, zdravstvena stanja ter se hkrati na svojem obširnem tropu zadnjih 15 let učim kako karakter, pasemska predispozicija, življenjsko okolje, vodnikov lajfstajl, prehrana, stopnja socializacije, stopnja stresa in bolezenska stanja vplivajo na pasje vedenje, ponavljajoče odzive in njihovo zunanjo podobo.
Kar se tiče salonskega dela, so pojavi intoleranc zelo pogosti in dokaj jasni. Ko sva pred več kot 15 leti k veterinarju vozila beaglico s ponavljajočim vnetjem ušes, je bil fokus dela na simptomih. Zdravili smo pojav in ne iskali njegovega vzroka. Danes takšnih pristopov ne pozdravljam, že zdavnaj zame viseča ušesa nujno ne pomenijo vnetij. In ne rednih obiskov veterinarja.
"Moji rdeči alarmi" za občutljivost na okolje/prehrano/sredstva proti zajedavcem/stres so polne analne žleze, vse stopnje čohljanja po telesu, izcedek iz oči, lizanje tačk, vnetje ušes, pasja nestrpnost. Eden ali več povezanih znakov, ki tvorijo poseben zemljevid občutljivosti pri psu in so nam lahko opozorilo ali pa usmeritve pri vodenju psa skozi življenje. Bolj jasno nam ne more povedati! Mi pa ga tako nonšalantno ignoriramo, »ker se ne praska vsak dan« na primer. Na kaj bi bil pes občutljiv se nadalje ugotavlja samostojno z izločanjem alergenov, z enolično prehrano, s sledenjem obdobja nastanka pojavov (vse to, če smo dovolj sistematični, potrpežljivi in resnično dosledni), še raje s pomočjo veterinarskih testov (krvne preiskave, bioresonanca, …).
Zopet pa sem na točki pisanja, ko bi lahko na dolgo in široko razglabljala o obdobjih odraščanja ter za vsak pojav posebej in najbolj verjetne kombinacije pojavov med seboj v povezavi z intolerancami razpredala, pa ne želim toliko posploševati in se spuščati v detajle. Saj veste - To ni moje delo in ni moja odgovornost. Lahko posplošim le dejstvo, da če si vsak mesec pri veterinarju na praznjenju analnih žlez, resnično razmisli o novem prehranskem planu za svojega psa.
Spet se ustavim ter razmišljam, ne želim biti napačno razumljena. Od nobenega človeka ne pričakujem perfektnosti, tudi sama se ne držim strogih jedilnikov ali pravil »kot pijanec plota«, ker verjamem, da svet ni črno-bel. Verjamem v zmernost, v držanje ravnovesja, spodbujam trud, sledenje intuiciji in pozdravljam marsikateri kiks, ki nas pripelje do ugotovitev. Nisem preventivec vedno, včasih se mora človek učiti iz lastnih izkušenj (enako tudi pes). Verjamem, da se mnogi, sploh »novopečeni vodniki psov«, izjemno sekirate (včasih še preveč) in trudite priti težavam do konca ali le naštudirati enovit recept perfektnega sobivanja s psom. Ne polagajte si težkih bremen, skozi razvoj s psom predvsem uživajte. »Sestavljanje psa« je proces, ki traja – najsi bo to v zdravstvenem, mentalnem, vedenjskem, vzgojnem ali kakšnem drugem smislu. Sobivanje je raziskovanje, skozi različna obdobja odraščanja, ko se tudi klinične slike in rezultati spreminjajo.
Želim samo poudariti, da je včasih le malo potrebno, da psu olajšamo življenje oz. obdobje pojava opisanih težav. Pri tem moramo pogosto prestopiti svojo cono udobja, se začeti samokontrolirati ali postavljati jasne meje družinskim članom, ki so (za res ali na skrivaj) vključeni v prehrano psov. Če govorimo o okoljskih alergenih, pa poskusiti pasje aktivnosti prilagoditi obdobju občutljivosti. Z zatiskanjem oči, površno obravnavo ali nadaljevanjem že utečene rutine ignoriramo stanja psa. Čist simpl.
Izmed vsega napisanega se nisem dotaknila svojega področja, meni najpomembnejšega vidika, ki bi ga želela podrobneje nadaljevati v kakšnem drugem zapisu. STRES. Verjamem, da so psi, ki so skozi življenje bolj ali manj »zaviti v vatko«, psi, pri katerih ignoriramo ali zanemarimo vedenjske posebnosti, stiske, travme, se namensko izognemo postopnemu uvajanju v stres, soočanje z življenjskimi situacijami, gradnjo samozavesti skozi številne vaje, bolj dojemljivi za številna bolezenska stanja in vse zgoraj opisano. V razmislek in povod za nadaljevanje …
Comments