Podrta sama vase

STARA HIŠA.

To bi lahko bil naslov enega mojih čustvenozmešanih obdobij, ki so ponavadi povezana z nezadovoljstvom nad spletom nerazrešenih planov, s čakanjem, dogovori z izvajalci, z dolžniki, s padcem samomotivacije, s strogostjo do sebe, s pomanjkanjem sonca in še marsičem. Vendarle moja spletna pojava ne podpira dolgoročnega smiljenja sami sebi, zato se venomer trudim ostati "virtualno pozitivna" - sploh v časih pestrega dogajanja pri nas in v svetu, ki me podzavestno rinejo k razmisleku o poziciji na lestvici "komu je huje".

"Ne vem, ali je največji problem to, da verjamemo nekim smernicam družbenega prepričanja o prav in narobe, ali iskanje univerzalnega recepta o življenju, ki nikoli ne doseže vrha sreče ... ali pa pač moramo biti izgubljeni in se iskati skozi življenje, da ohranimo zanimanje za življenje samo."

Resnično, včasih prav pretirano boleče sočustvujem z X, čutim obup in se hkrati otepam neke prirojene krivde, če vmes sama zagreto plezam proti svojim ciljem. Na čelo mi trka tiha hvaležnost, da lahko plezam in me vrvi močno držijo nad prepadom. Pa ne vem, sem lahko vesela potem zase, ko so drugi v X? Ali Y? Potem se potegnem iz teže temnih tujih občutkov, ki v resnici niso moji - ampak jih nase vlečem kot magnet. In sunkovito začutim odpor ter ignoranco do vsega zunanjega, do vsega kar me bremza in dodaja težo na moja pleča. Odpor, ker se name lepijo solze drugih. V dežnih količinah letošnjega poletja.

Resda je za mano čuden niz razočaranj - neresnost z mnogih strani, nekih pasjih nesrečic in neuspelih momentov, ki za sabo vlečejo večje stroške in skrbi, pa neuspešnih oddaj v nov dom, zmenek med avtom in točo, kupi neopranega perila, "invazija" miši, muh in smrdljivcev, pa 3-mesečna zamuda in menjava izvajalca za hišo - prejšnji jo je popihal z denarjem, brez dokončanih obveznosti, medtem ko me eden še vedno vleče za nos - vsake toliko, ko se mi podirajo drugi plani. Marsikaj me teži, in otepam se bolečine, tiste, ki jo držim za druge ... ker ni fer. Ker se moramo vsi spoprijeti z dejstvom, da življenje ni fer. Pa nekako svoj "ne fer" pogosto lažje sprejmem, za ostale pa ...

Tako ali drugače se skozi življenje spotikamo ob kamenje, privzgojeno, prirojeno, naučeno, pa padamo, se pobiramo in ugotavljamo, kako se otresti vnaprej tlakovanih poti ter postaviti nove - svoje. Ne vem, ali je največji problem to, da verjamemo nekim smernicam družbenega prepričanja o prav in narobe, ali iskanje univerzalnega recepta o življenju, ki nikoli ne doseže vrha sreče, ali pa pač moramo biti tako izgubljeni in se iskati skozi življenje, da ohranimo zanimanje za življenje samo.

Ne vem, včasih si prisolim klofuto, da se streznim. "Hej, uživaj v tem, kar ti je dano in se ne fiksiraj v sočustvovanje življenja drugih, če ti to predstavlja tuj, a močan bol." Tako sem se poslovila od stare hiše, ki sem jo na kmetiji zadrževala zaradi spominov nekoga drugega, ki ne živi več. To ni moje - moje še bo. In skozi večplastno pisanje objave in večtedensko shranjevanje v "draft", je moj zmedeni avgust spolzel v pozitiven september, nato v projektno zaposleni oktober ... in zdaj sem tu, z visoko vibracijoooo - še vedno brez datuma selitve, še vedno s starim kaminom in velikimi sanjami. Črne misli, kaj je to? Trenutno na tisoč obratih, z jesenskimi projekti.

Zanimivo, kako zapletene smo ženske v svoji glavi! Imaš tudi ti kakšno čudno "obdobje brezglavja"?

howhow, Doncha

Adijo, stara hiša. Adijo "Ana".