Samostojna in neodvisna. Do prve miši!

"Te dni smo prenosili 2 tone keramike, žagala sem z motorko in nosila drva ..."

Ženske. Ne vem, nekako smo naučene, da se moramo borit; za svoj prav, za enakost, dokazati svojo moč, vztrajnost, vsestranskost, ko bi si po drugi strani včasih lahko pustile biti malo razvajane, malo ranljive in šibke. Lahko bi bila to naša "skrivna moč", pa se je tako otepamo. Morda se otepam samo jaz. Morda se borim sama. In v ostalih vidim svojo vojsko? Ne vem, Ženska in njena moč je zame spoštovanja vredni plamen, skoraj kot odsev boginje. A takšne, ki podira vse pred seboj in ne rabi nikogar. Morda zato, ker so me skozi življenje spremljale močne ženske, samostojne, borbene, neodvisne. In same. Morda ženske, mame, hčere, ki smo živele brez moških, tako branimo svoj naslov Miss neodvisnosti in neomajne moči, pa se zato težje prepustimo, da bi nas vodil kdo drug? Ali pa nam paše globalna promocija neomajnih žensk, ki si lahko same kupijo rože.

Marko pravi, da sem hecna, da ne izkoristim svoje "ženskosti" v svoj prid. V tem svojem rinjenju skozi zid želim opravljati vse, kar mi kdo reče, da "ne morem", da je "moško" ali "pretežko zame". Čemu se borim? Ne vem. Morda temu, da bi bila odvisna. Temu, da prosim za pomoč. Občutku, da ne zmorem? Oznaki, da sem šibka? Ali je to le rezervni plan, da se bodrim, da bi tudi sama zmogla?

Včasih si moram dopustiti biti šibka. Zavedam se. In boljše mi gre zadnja leta. Nekoč sem sama odpirala kisle kumarice, pa četudi sem z nožem izrezala luknjo v pokrov, ognjeno in zavzeto "mene ne bo noben kozarc jebal". Marko pa je zraven tisočkrat ponudil pomoč, ki je "jaz ne rabim". Leta so pretekla in sem ugotovila, da tudi moški želi čutiti, da ga ženska včasih potrebuje. Da ji predstavlja varnost, moč, zaščito. Zato si včasih za vajo dam izgovor "ne morem, švoh sem, dej ti", v meni pa vse kriči, naj ne klecam. Potem vzamem drugo perspektivo in sem raje kraljica, ki "ne rabi sama".

... "da nadaljujem ... Včeraj popoldan sem bila sama doma, atamata hiše. Ko sem s psi natovorila drva v klet, sem zadovoljno čepela pri peči in zakurila v kaminu. "Lej ti to babo," sem rekla Gagiju. "Močna in neodvisna kot naša poglavarka Ninđa". Potem sem šla skuhat čaj, z mislijo, da pomijem še posodo ... Noup! Ne, hvala. Po pultu je tekla miš, moj krik po pomoči "Dej jo miško" je iz kovtrov potegnil vse terierje. "Jooooj, kje je Markoooo", za sekundo sem postala najbolj ranljiva plaha deklica, ki obvlada ves svet, le mišje zasede ne!

5 sekund in že sem bila varna. Četrtič v dveh dneh.

Vseeno hvala Marko, sta Hani in Twix zrihtala, lahk ostaneš še na treningu.

Oh, te samostojne ženske s pasjimi pomočniki!