Tvoj mladi JAZ ima zate sporočilo

»Ob osmih moram bit doma, je zapovedala mami. Pogledam na uro, z Evo sva se poslovili od ekipe. Na stopnicah mi je iz rok padla Cockta, steklovina je glasno zaporotala. Spogledali sva se, bruhnili v smeh in začeli teči. Vsaka z enim rolarjem na nogi, jaz z desnim, ona z levim, sva se spustili pod hrib, v temno noč in vreščali kot zmešani. Skoraj sva se zaleteli!«

Začutim mravljince, zaprem oči in zavzdihnem, »ah, kako lep večer me čaka – z mlado Doncho!« Z Doncho, ki me že v prvih stavkih opozori, da »dneva noče zapraviti med štirimi stenami, ker je zunaj toliko življenja, ki ga ne želi zamuditi«. »Oh, bemtica … pa pejmo!« me je že pritegnilo.

---

Naučila sem se, da okolice ne morem spremeniti, lahko pa iskreno »delam po svoje«, stojim za svojih delom in sem vzor takšnim, ki mislijo drugače in iščejo svojo resnico. Veste, jaz z družbenimi pričakovanji nimam več veliko stika. Prej bi rekla, da me ovira tekma sama s seboj. Tekmujem z neko prekleto, motivirano različico sebe in si postavljam vedno višje cilje, vedno več obveznosti in si ne oproščam neopravljenega dela.

---

Zadnji teden sem večere pri kaminu preživela ob branju svojih starih dnevnikov in listanju spominskih knjig. Ne spletnih! Tistih prvih otroških zapisov, v raznobarvnih zvezkih, nekaterih celo s ključavnico, počečkanih od prve do zadnje platnice. Iz leta 2003/04/05/06. Ko smo iz porisanih in izrezljanih šolskih miz še prepisovali popularna gesla, kot so »punk's not dead«, »sk8 4life« ali »ime + ime = srček«. Mah, kakšni telefoni in računalniki! Med poukom ni bil prekršek brskati po telefonu, temveč s šestilom rezkati v šolsko opremo. Ali pa si med klopmi podajati »skupni dnevnik« in vanj pisati male otroške skrivnosti. Čas je tekel počasneje, prihajali smo iz različnih družin, različnih situacij, a skupaj dihali za pustolovščine! Ko to pišem in si predstavljam, da me morda bere kdo iz mlajših generacij, se počutim kot babica, ki mi je celo otroštvo pripovedovala zgodbe o šolski disciplini, klečanju na koruzi v kotu, pešačenju po snegu v copatkih in pisanju na tablico s kredo. Takrat sem imela občutek, kot da je babica iz praveka, jaz pa pustolovski raziskovalec na misiji! Še vedno obožujem stare zgodbe. In danes sem hvaležna, da sem si svoje sproti zapisovala.

foto: Marta Lamovšek

Že pred leti sem odprla enega starih zapisov, a takrat še nisem bila zmožna nase gledati kot človeka v razvoju, z vsemi prednostmi in napakami. Ob branju napisanega bi se v sramu najraje klofnila, »kako podivjana, naivna, trmasta si bila,« sem si takrat začudeno rekla in zaprla dnevnik. Tega res ne bom brala! Človek se sam sebi zdi vedno tako resen, zrel, tudi v mladih letih. Kako smo si želeli biti »odrasli«! In ko leta kasneje ugotoviš, da je tista »odraslost mlade glave« popolnoma brez koncepta kako svet deluje, si presenečen, kako se pogledi na svet, dojemanje občutij spreminjajo … in da bi se z veseljem za hip prestavil nazaj, zadihal malce tiste brezskrbnosti in reševal »probleme, ki niso bili problemi«.

V dnevnikih sem dnevno zapisala, da je pred mano lep dan, da sem za to zaprosila »mojega Boga«, ki ni bil oprijemljiv in ne krščanski, nekaj energijskega in nerazjasnjenega. Vsak dan sem pospravila in posesala stanovanje, naredila domačo nalogo, uredila svoje »sveto gnezdo«, kjer se ni smela premakniti najmanjša stvar, potem pa sem se pognala ven. In me ni bilo - do večera, do zadnje ure, ki sem jo lahko zbarantala. Koliko kilometrov smo prehodili! Se prevozili s kolesi, skiroji, rolarji! Ure in ure smo se pogovarjali na klopci v parku. Sanjarili. Poskusili prvi alkohol in cigarete. Strani požiram, eno za drugo! Kot bi brala 5 prijateljev ali kakšno izmed podobnih knjig. V letu 2005 sem v šolskem letu prebrala 65 mladostniških knjig in bila še vedno lačna po pustolovščinah in znanju!

»Vse je kr OK. Moje življenje je super, ker si ga sama tako naredim.« (Doncha, 2004)

Tokrat sem neverjetno uživala v zgodbah. Nekajkrat sem se tako na glas zakrohotala ali začudila nad razmišljanjem pubertetnice, ki ima v dlani cel svet. Tako sproščeni, radoživi mladostniki smo bili, svobodno otroštvo brez skrbi smo imeli. Zapravljanje časa za štirimi stenami mi še danes daje občutek ujetosti in »zamujanja« življenja, čeravno sem ga usmerila v opravke, obveznosti in v delo. Vsak dan posebej se učim iskati ravnotežje med »morati« in »želeti«, med »nujno« in »lahko počaka«. Včasih se skregam sama s seboj, ali pa notranji glas zatrem in stisnem zobe za nekaj dni.

Spoznala sem, da se ogromno spominov pomeša med leti, da se pogled nanje spremeni, da dobivajo težo, da napisane besede niso tako pomembne kot vsebina sama. Kako hitro pozabiš mladostniško sanjarjenje, spontanost, brezskrbnost, ko si enkrat vsrkan v svet odraslosti! Ko moraš plačati položnice, ki so odvisne zgolj od tvoje zagnanosti. Obremenjenost utiša otroka v tebi, te postavi v kalup, kjer ura neustavljivo teče in obveznosti kar letijo. Prepričan si, da vse kolesje visi na tebi in se ne moreš ustaviti, saj bo vse razpadlo. Potem rineš in rineš, za izziv si dodaš še nekaj več teže, da dokažeš sebi, da si močen. Potem klecaš in rineš, in se potiš, ampak ko kljukaš seznam, ugotoviš, da je ta vsak dan daljši. Zadovoljstvo in sprostitev se skrivata v zadnji kljukici, ki se s seznamom pomika vse dlje. Prosti čas kar naenkrat dobi mersko enoto in ker ga kljukaš, postane sam svoja »obveznost«.

Kje sem izgubila vso to brezčasnost? To neomajno moč, pogum in predvsem sproščenost? Kdaj so, sicer dobronamerni, privzgojeni stavki postali zlato pravilo, obremenitev nas vseh? »Kaj bodo pa drugi rekli?«, »Kaj si bodo mislili?«, »Kako bodo to ocenili?« Vsi jih imamo - vsak svojo verzijo privzgojenih trdovratnih okvirjev, ki predstavljajo v posameznikovem razvoju prej ovire kot motivacijo. Proti njim se borim že vse od otroštva, tudi v dnevniških zapisih veliko pišem o njih. Stereotipe, predalčkanje, umetno vzpostavljene odnose, primerjanje med ljudmi preziram že od malega. Izogibam se ogovarjanju, ljubosumju in negativnim mislim. Poskušam se. Včasih gre, včasih se malce okregam. Naučila sem se, da okolice ne morem spremeniti, lahko pa iskreno »delam po svoje«, stojim za svojih delom in sem vzor takšnim, ki mislijo drugače in iščejo svojo resnico. Veste, jaz z družbenimi pričakovanji nimam več veliko stika. Prej bi rekla, da me ovira tekma sama s seboj. Tekmujem z neko, prekleto motivirano, različico sebe in si postavljam vedno višje cilje, vedno več obveznosti in si ne oproščam neopravljenega dela. Čakam sebe, da se potrdim. Iščem sama svojo potrditev, ki mi je nihče drug ne more dati. Kdaj pridem na cilj, da lahko potem začnem uživat?

V iskanju "svobode"!

---

Za občutek svobode sem trgovala s pridnostjo, z ocenami v šoli, z uspehi na tekmovanjih, z množičnostjo krožkov in pospravljeno hišo. Takrat sem za svobodo prosjačila starše, in se venomer jezila, ker je bila »moja svoboda« manj vredna kot »moje obveznosti«. Niso razumeli. Danes za svobodo prosim sebe … in sem hudičevo manj popustljiva, kot je bila takrat mami. Dona, Daj si svobodo!

---

Veliko možganske telovadbe je za in pred mano. V teh desetih letih, odkar sva začela s PoPasje, sem šla skozi različna obdobja, ki so se dotikala predvsem, že omenjene, borbe proti družbenim pričakovanjem; kako bi moral človek živeti in k čemu bi moral stremeti. Kaj bi moral človek obleči in kaj voziti. Do kdaj bi moral imeti svojo hišo in otroka? Kaj bi moral govoriti in kako misliti?

Danes gledam nanje iz varne razdalje in iščem naprej. V mladih letih smo naučeno napisali abstraktne pojme »srečo«, »družino«, »prijateljstvo«, »denar« na lestvico svojih vrednot, a jih nismo razumeli … kasneje sem iskala »potrditve«, »ljubezen« in »uspeh«. V zadnjih letih iščem le eno – »svobodo«. Svobodo misli, telesa in odločanja o svojem življenju. Če danes podrobno pomislim - tudi v otroštvu sem iskala »svobodo«, ampak se tega še nisem zavedala. V resnici takrat nisem želela le »biti odrasla«. Želela sem si svojih odločitev, svojega kotička, reda, urnika, svoj unikaten izgled in svoj JAZ. Za občutek svobode sem trgovala s pridnostjo, z ocenami v šoli, z uspehi na tekmovanjih, z množičnostjo krožkov in pospravljeno hišo. Takrat sem za svobodo prosjačila starše, in se venomer jezila, ker je bila »moja svoboda« manj vredna kot »moje obveznosti«. Niso razumeli. Danes za svobodo prosim sebe… in sem hudičevo manj popustljiva, kot je bila takrat mami. Halooo, Dona, daj si svobodo! Ne štekaš?

»Če se manjše neprijetnosti združijo v eno, potem je vsota en kurc. Ampak jaz grem naprej!« (Doncha, 2005)

Kako hvaležna sem danes za vse moje pisarjenje. Srečanje same s seboj je bilo zame kar eno mini razodetje. Vsak dan je. Če imate doma stare dnevnike, vam vsekakor priporočam malce zdravljenja duše, pospravljanja podstrešja. Koncepte brezskrbnega otroka žal ne morem povleči v svoje življenje, lahko pa iz njih ustvarim novo resnico in poskušam najti ista občutja in prepričanja tiste pubertetne batice, ki se je sicer razdajala na vse konce sveta, a je imela v rokavu toliko mlade modrosti, ki bi mi danes sigurno koristila v soočanju s vsakodnevnimi problemi. Danes me ni »sram« tele moje male ambiciozne punce, iskreno jo občudujem in se rada vrnem v njeno, sicer podivjano glavo.

Še več zimskega nostalgiranja me čaka pred kaminom,

howhow Doncha