+ V objem plemena

Ko sem na polovici nosečnosti javno objavila novico, sem se je začela zavedati in veseliti tudi sama. Kot bi postala bolj realna, z valom velikega objema in prelivanja moči skupnosti. Malce v smislu novodobnega »nisi slikal, nisi bil«, še več pa v smislu deljenja veselja, navijaške podpore in skrbi vsakogar, ki me je kušnil od sreče. Čudno za tak individualističen svet, a tako domače in primarno, kot bi se vrnila v objem starodavnega plemena, ki časti reprodukcijo kot darilo najvišjega božanstva … pokop plastičnim pričakovanjem neomajne novodobne ženske in prižig ognja ženstveni prvinskosti. Čudno - nepoznano, saj pravim.   

Čeravno ob vseh zapisanih razmislekih nikoli nisem nameravala nosečnosti zadržati le za ožji krog, me je začetno »sveto hranjenje novice« v resnici mučilo tudi s smeri družbenih pričakovanj o novodobni uspešni ženski, o sliki, h kateri sem stremela tudi sama. Kjer moraš biti ženska in moški hkrati. Močna in neodvisna, uspešna na vseh področjih, brez izgovora ali milimetra šibkosti. Ker nam gresta ranljivost in ženstvenost, ob boku moških, pač v minus. Kjer morata biti podjetnost in materinskost enakovredna cena vseživljenjske borbe. Vsaj na videz. Morda pa ne le na videz, saj sem v tem času spoznala, da se v resnici ogromno žensk odloči svoje zasebno življenje, družinske mejnike, rojstvo otroka obdržati zase, medtem ko se odenejo v ogrinjalo uspešnih podjetniških zgodb … pa nimam občutka, da v želji zasebnosti in miru.

Prej v lovljenju ideala superženske. V lovljenju postavljenih visokih kriterijev, kdaj si dovolj dobra, dovolj močna in uspešna. V postavljanju nečesa »superherojskega«, pri čemer vedno znova začutim, da si visoke kriterije med seboj postavljamo ženske. V strogi tekmi po megafeministični znački, kjer si same lahko kupimo rože in plačamo večerjo … ker smo močne in neodvisne? Ali ker rojevamo že tisočletja in ker "to naredimo na usput"?  

Pričakovanja, merila. Že tako si jih postavljamo – če primerjam oba spola v živalskem in človeškem svetu, smo ena drugi največji izziv, največji kritik ali pa največja spodbuda. Tudi odnosi samic v pasjem svetu so nekaj popolnoma drugega, kot jasni odnosi med samci ali med mešanima spoloma. Če ne odprti, prijateljski in materinski … so lahko najbolj brutalni, pasivno agresivni, strogi in neprizanesljivi. Konflikt, ki ne bo nikoli le trenutno merjenje moči ali postavljanje svojih mej, svoje pozicije v družbi … temveč konflikt, ki lahko zabetonira vseživljenjski odnos dveh samic. Samo razmišljam …     

Vsak ima svojo globino, svoje izkušnje, svoje resnice. In kolikor občudujem in poveličujem like močnih, uspešnih, neomajnih, borbenih žensk (ženska je zame izjemno, občudovanja vredno bitje), si lahko priznam, da sem ob ženski ranljivosti, nežnosti, materinskosti v okviru javne prezence tudi jaz v mladosti, tako priučeno, zavijala z očmi. Češ »dokažimo jim, da smo boljše« v neki gonji za priznanje vsestranskosti. Zdaj vedno bolj razmišljam, da bi morale izkoristiti svojo naravno dano energijo, svojo mehkobo, svojo milino, svojo veličino, svoje čare, da bi se moški počutili "bolj možate, bolj želene, bolj pomembne". Opazim jih - moške, ki v resnici hrepenijo po naši ženstvenosti, po ranljivosti, četudi je to zaigrana nemoč pri odpiranju kozarca z vloženimi kumaricami. Ali hihitajoča prošnja mimoidočemu, da pomaga pri menjavi avtomobilske gume. Obrazi jim tako sijejo od ponosa!  

Tega dolgo nisem opazila … ker sem merila svoje milimetrske mišice v prenašanju omar. Ker "jaz pač zmorem vse". Če ne drugače, pa z youtube tutorialom.

In zdaj, ko se z vedno večjim trebuščkom potikam naokoli … morda še x-ženske "hrepenijo po mojih težavah", moški pa so dobili poseben skrben sij in očetovske tople oči, v skrbi, da me ne bi zazeblo, da sem sita, da se ne "pretegnem preveč" ... in vsi v en glas mirijo "vse bo OK".

Čudna je ta naša človeška narava.