V romskem naselju

Danes me je Facebook spomnil na eno srčnih PoPasje delavnic, ki je na oba naredila velik vtis - obisk večnamenskega centra v romskem naselju. Priznam, takrat sem se misli na izvedbo delavnice sprva nekako izogibala. Ne, da bi se bala, stereotipi in zgodbe gor ali dol, a priprave na delo z romskimi otroci in psi so bile zame največja uganka. Izziv! Kako približati psa otrokom? Kako jim predstaviti, kakšno življenje je primerno za psa? Koliko o kvaliteti, če pa je morda še sami ne živijo?

Toliko srčnih duš, otrok s potencialom in željo. Nežni, plahi, sramežljivi. Najstnic, ki si želijo biti "normalne" najstnice. Zgovorne, radovedne, vljudne. Žensk, ki si želijo kontracepcije, pa zmenkov, svobode, videti svet. Mladih fantov, ki si želijo biti sprejeti v družbo. A veste ... hiše od A do Ž in ljudje od A do Ž.

V sodelovanju z mentorji v tamkajšnjem večnamenskem romskem centru sva jih obiskala 2x; prvič s Karo in Twixom (pa še Rik in Natalija Oštir), drugič pa kakšno leto kasneje, s Hanko in Ninđo. Povod za prvi obisk je bila situacija, kako je skupina otrok s palico pretepla psa. Srhljivo. Realno! Kako pričakovati, da bo odnos do živali drugačen, brez primernega vzora o odnosih, pristopih, komunikaciji? Morda je kdo zgrožen, a ... Po drugi strani, če sem iskrena, sem od sošolcev na faksu slišala grozljivo zgodbo, kako so prijatelji na kmetiji klali prašiča in koliko je revež pretrpel v procesu. Torej, domači Janezi in Jožeti. "Baje je bla ful fešta." Ne v drugih naseljih, v domači vasi. Pa verjetno ob nedeljah vsi poštrikani pri maši in skesani na goveji župi. Vem, tukaj bi lahko razpredala, kdo je kakšen in kdo se koga boji, pa kdo dela škodo, kdo je levi ali desni, itn. ... ne grem v to debato - nemoč ljudi in očitno neusklajeni plani sistema, med nami poglabljajo vse večje brezno, nestrpnost in občutek obupa, nemoči. Celostne rešitve nimam, lahko pa povem, da je človek človek in iz svoje situacije poskuša narediti to kar zna, to kar vidi, kar daje in dobiva. In verjemite, srčni ljudje so povsod. Če ne verjamete, upam da boste kdaj poskusili stopiti iz okvirja in dati priložnost komu, brez da ga vnaprej obsodite, kakšen človek je. S slišanim in videnim bi se lahko šli igrico, "kdo bo prvi vrgel kamen?". In pri obsojanju drugih skupnosti smo pogosto dvolični. Zaradi govoric, svojih interpretacij, zaradi nepoznavanja ali privzgojenih idej. Ne pri romih, v življenju nasploh! Pretekle izkušnje s terena so me opomnile, da lahko želeno spremembo dosežemo le z vzorom, z izobrazbo in s povezovanjem. Pa sva šla!

**Na terenu z DZZŽ Posavje smo se v preteklosti pogosto pojavile v različnih romskih situacijah in v zameno za osnovne dobrine ali kakšno fino kozmetiko, visoke petke pogosto domov odpeljale tudi kakšnega zanemarjenega psa, slabotne mladiče, otopele ketnarje. Masa psov v mnogih romskih naseljih je velika; hitro se razmnožuje, pogosto umira, včasih pobegne in krog se zavrti. Pa obsojanje na stran, kruta realnost je tudi ta, da se še marsikateri občan znebi svojega psa po stari utečeni "posavski metodi", dobesedno rečeno: "ga bomo dal ciganom". In ne, to niso le govorice ali žaljiv govor, to je utečen rek neodgovornih someščanov.

Morda se spomnite katerega izmed: Lucy, Lili, Neli, NjamNjam, Bazooka, Pepsi, Fanta, Miđi, Orlando, Florida, Texas, Popaj, skupine Rimkotov in en kup takšnih resocializiranih bivših začasnikov, bi lahko naštela ... Odnos do psov je bil in je še ena velika žalost. Psi kot igrača, kot hrana, kot alarm ali le navada ... vedno več tudi pasemski, kot statusni simbol.**

(Slike obiskov v enem izmed naselij, ki danes ne obstajajo več. Sistem privezovanja psov tam je bil vezan na karakter, vedenje posameznega psa. Miroljubni, nekonfliktni so prosti ... razdražljivi, konfliktni, dominantni pa privezani)

Venomer se trudim, da ne obsojam, da ljudi ne delim. Trudim se, čeprav je z vzorom družbe globoko zakoreninjeno v naših glavah in kaj hitro tudi mlade včasih slišim izjaviti kako takšno, ki je zrastla na zelnikih njihovih staršev (z vsemi vejicami, pikami in starinskimi izrazi vred ... v očeh pa praznina, saj samo ponavljajo in stavkov ne doživljajo čustveno). Poskušam ozavestiti svoje zadržke. Poskušam razumeti. Situacijo. Njih in okolje, iz katerega izhajajo. Potem poskusim videti pozitivne stvari, potencial in iskrico za spremembo. Zame je človek človek, in moj odnos je enak do vsakega. Moji vtisi? Toliko srčnih duš, otrok s potencialom in željo. Nežni, plahi, sramežljivi. Najstnic, ki si želijo biti "normalne" najstnice. Zgovorne, radovedne, vljudne. Žensk, ki si želijo kontracepcije, pa zmenkov, svobode. Mladih fantov, ki si želijo biti sprejeti v družbo. A veste ... hiše od A do Ž in ljudje od A do Ž.

... in presenetljivo, nekateri psi živijo v hiši in spijo z otroki na postelji. Ali vsaj v garaži, na senenih kockah.

Nekdo je kralj, drugi životari. In nekako enak je odnos do psov - nekomu je pes smet, nekomu hrana, ... in presenetljivo, nekateri psi živijo v hiši in spijo z otroki na postelji. Ali vsaj v garaži, na senenih kockah.

V naseljih živi veliko psov, nekateri prostoživeči, drugi se držijo svojega doma ali "doma". Če so dovolj iznajdljivi, je to življenje lahko bolj svobodnjaško kot življenje "kmečkega ketnarja". Če so dovolj pogumni, jih teritorij naselja ne ustavlja pri dnevnih raziskovanjih. Če so plahi, jim previdnost in poznavanje družbene koreografije omogoča varne premike na razdalji. V največji nevarnosti in bedi so tisti, ki bivajo na verigi. Omejeno gibanje, nezmožnost iskanja hrane ali umik ob nevarnosti. Ti psi so zaradi svojega karakterja ali situacijske ranljivosti največkrat tudi najbolj nevarni, intenzivni, vokalni. In žal, največkrat nastradajo.

Usoda romskega psa je najpogosteje določena v fazi mladiča. Otroci jih dojemajo kot plišaste igračke, pogosto jih brcajo, mečejo, nosijo naokoli ali si jih podajajo kot žogo. Tukaj še vedno velja naravna selekcija z nekaj ruske rulete. Preživijo najmočnejši, najpogumnejši, najpametnejši ali pa najhitrejši. Pri delu z romskimi psi se hitro naučiš specifičnih "tikov" in pasjih telesnih odzivov, ki jih poskušava skozi proces socializacije omiliti. Večinoma se nanašajo na roke - prijem za vrat/rep, dvig na višino in varno distanco od človeka. Rešenčki iz romskih naselij so meni osebno zelo ljubi, in se zaradi prvega okolja zelo lepo znajdejo v varstvih, pasjih vrtcih, pasji družbi. V naseljih je vedno več pasemskih psov ali pasmam podobnih mešancev, a če zelo posplošim najpogostejši tip: Mali, nizki, teriersko-ovčarski-pinčasti mix, vokalni in intenzivni pri prvih kontaktih (preventiva pred nevarnostjo), izjemno dobri pri poznavanju gibanja človeškega telesa (predvsem pozorni na premike rok, nog). Zaradi okolja, iz katerega izhajajo, so od rojstva naprej socializirani z drugimi psi (pogumni, samozavestni, imajo jasno telesno govorico), vajeni preganjanja mačk in manjših živali (za hrano), vajeni preganjanja večjih živali (za teritorij, varnost), zaradi siromašne prehrane nimajo intoleranc na različna hranila (od rojstva jedo, kar dobijo, najdejo ali sami ulovijo; skozi življenje kasneje nimajo prebavnih težav, driske, alergij na hrano), izjemno dobro vohajo (delo z nosom je njihova edina možnost po preživetju, zato jo razvijajo od malega). Pri spremembi okolja je potrebno kar nekaj dela na grajenju medsebojnega zaupanja, psu pa predstaviti koncept, da mu lahko tudi človek predstavlja varnost. Ne samo varnost, ko se enkrat navadijo na dotik, obožujejo konkretne masaže, močne dotike, borbeno igro. Svobodnjaško življenje brez priveza in ovratnic zahteva kar nekaj dela navajanja na opremo. Pa stanovanjska čistoča - ki jo je sicer v konceptu zunanjega življenja skoraj lažje vzpostaviti, kot pri razvajenem mladiču, ki je pri vzreditelju lulal na pleničko. Omejevanje in doslednost s pravili pa sta nujna, da delo z nosom ne postane stanovanjski lov za hrano ali celo čuvanje virov, ti. posesivnost na hrano, človeka ali stvari... Te zanima? VEČ O VEDENJSKI PROBLEMATIKI za zainteresirane drugič (pomlad 2023 - pripravljava seminar o REŠENIH PSIH IN DELU Z NJIMI).

"Ga lahko vzamem v naročje?"

Mladina na delavnici je bila radovedna, zadržana, spoštljiva - prav tak je bil tudi njihov odnos do mentorskih psov. Strahospoštovanje, previdnost, za marsikoga tudi prvi nežen stik s psi. Opazila sem, da se večina mlajših otrok psov v resnici boji. Domnevam, da jih starši preventivno preplašijo, da na ulici ne prihaja do ugrizov. Razumem takšno logiko, saj podobno tehniko uporabljajo tudi na kmetijah, da se otroci ne približujejo psom na verigah. Po eni strani varnost za otroka, po drugi strani pa nevednost in strah, ki vodita do grobega pristopa, brcanja psov, odganjanja s palico, včasih celo tepeža zaradi dokazovanja poguma, strahu ali s psom nepovezanih frustracij. Pes je torej vse drugo kot živo čuteče bitje ... brez drugačnega vzora tudi ne more biti napredka. Brez pritiska skupine na moralo, ni sprememb.

"V mlajšI skupini otrok je bila 4-letna punčka. Očitno ena izmed tistih, ki nimajo veliko. Med pogovorom o nežnem rokovanju s psi in spoštovanju živali, so se vsi otroci spravili nanjo:"Njena mama je ubila psa, jedli so ga, slabi ljudje!" Komaj so čakali, da jo lahko zatožijo. Punčki so po licih polzele solze, hudo ji je bilo, sram jo je bilo. Cela skupina je s prstom kazala nanjo, medtem ko je lezla v kot, s povešenimi rameni in osramočenim pogledom v tla. Bila je lačna in jedla je, kar je dobila. Situacija me je pretresla."

Pristop k psu delamo 1na1, učimo se primernega pristopa k psu, kako psa božati, z vsakim otrokom se malce pogovorim o njegovih živalih. Mlajši otroci se le redko opogumijo, da bi pristopili, večji so malce bolj pogumni.

"Kakšno dlako ima kuža?" Sprva strah, velike oči, tresoča rokica, nohtki pobarvani v različne barve.

Radovedne rjave oči, pod črnimi kodrčki, se omehčajo, razširjen nasmeh mi pove "mehko, toplo". Spodbudim jo, da nadaljuje z masašo pasjega hrbta. Zelo je nežna, skoraj preveč nežna za psa v tipu terierja. Kuža jo poliže po rdečih licih. "Kaj pomeni, da te je kuža polizal?" Še večji nasmeh "Da sem mu všeč?" Prikimam.

"Glej, spet me je polizal, rad me ima, ker ga božam!" Z malce treme, pogoltne cmok, nato me prosi: "Ga lahko vzamem v naročje?"

Najina Kara je imela odličen občutek za otroke, izmed celotne množice je na nastopih in delavnicah vedno našla otroka, ki se psov boji in mu nevsiljivo nastavila hrbet. Pri tem dekletcu sva verjetno obe začutili toliko topline, prijaznosti, radovednosti. "Punčka je. Ime ji je Kara. Moja najboljša prijateljica in pomočnica je." Sprva začuden pogled, eden tistih "AHA"-momentov v radovedni otroški glavi. Malce nerodno, a tudi njen pes bo danes končno dobil svoje ime! Verjetno bo Piko ali Karo. "Potrepljaj po kolenih, bo sama skočila v naročje, če bo želela." Ob prvem vabilu se je dekletu vsedla v naročje in led je bil prebit. Masirali sta se do konca našega srečanja - in bilo je nežno, ljubeče, hvaležno. Ob drugem obisku so imena psov kar deževala. Vsakdo bi držal povodec in sodeloval pri trikcih. Otroci so otroci ... in lepo mi je, da jih lahko pokaževa svoj odnos do najinih psov. Upam, da se iz takšnih utrinkov kdaj rodi tudi kakšno poglobljeno sodelovanje.

"Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu." Mahatma Ghandi