+ Zasebnost v "gatah in posteljnini"

Ko sva začela z noro idejo o PoPasje zgodbi in ponudbi, ki je bila v Sloveniji še nezemeljska in smešna, sva se zavestno odločila, da deliva sebe. Da deliva zasebnost, ki je pri skrbi za psa – nekomu najdragocenejšega bitja na svetu – zelo pomembna. Da sva transparentna, da naju spoznajo kot »nadomestna pasja starša« v največje globine, skupaj z najinimi vrednotami, iskreno, z vsemi napakami in pomisleki. Kam v spletno pojavo umestiti otroka ?

Dnevnike – spletne in fizične – ustvarjam in pišem že skoraj polovico svojega življenja. Prekinjeno, a približno toliko let, kot poznam Marka. In toliko let, kot delam s psi. Vse to so moje največje življenjske ljubezni, ki so se skozi odraščanje naselile v moj vsakdan in skozi rast prežele mojo bit. Lajfstajl, ki me zahteva celo, od jutra do večera, mi v mnogih obdobjih vzame energijo za ustvarjanje, a besede nikoli ne poniknejo. Včasih jih poskusim preslišati, pa se organsko vmešajo v moje sanje, navadna opravila, dnevno mrmranje. V mislih jih žongliram ob vseh možnih časih. Toliko časa, dokler ne dobijo svoje oblike, kjerkoli najdejo pač svoje mesto in svojo težo. 

foto: 3 meseci

Ker je pisanje in objavljanje na spletu velik del najine zgodbe, se mi zdi smiselno poglavje začeti z dilemo o zasebnosti, ki jo je test nosečnosti pripeljal s seboj. Zasebnost je zaradi najinega lajfstajla in prežetosti z več kot desetletno izpostavljenostjo javnosti že od nekdaj pod velikim vprašajem.

Koliko sebe deliti? Kaj so dobre in slabe lastnosti predajanja in kje potegniti črto? Kakšni so moji nameni? Kdo sedi na drugi strani ekrana? Čemu deliti? Česa se sploh bati?

Z dilemo zasebnosti se sicer ukvarjam že dlje časa, daleč pred novico o mojem +plusku. Svoje prve zapise, zasebne, intimne in za pubertetniške čase – jasno – totalno neumne in nepomembne, sem prvič javno delila pred slabimi 20 leti; v začetku MSN-chata, kasneje na blogih, v tiskani verziji, ob nastanku Facebooka, vse do danes, ko imava aktivnih kar nekaj platform. Objave so skozi leta postale tematske, usmerjene, krajše in nekoliko prilagojene publiki – hkrati pa omejene, premišljene in definitivno manj intimne.

V času najine poslovne rasti in širjenja ideje lajfstajla, ki ga živimo, mi je bilo deljenje zasebnosti težko. Pa toliko ne na spletu – spletna pojava je ukrotljiva, a postala je tako oprijemljiva, da sva se na videz odprla tudi neznancem v realnosti in vsi smo pozabili na jasne meje.

Ko sva začela z noro idejo o PoPasje zgodbi in ponudbi, ki je bila v Sloveniji še nezemeljska in smešna, sva se zavestno odločila, da deliva sebe. Da deliva zasebnost, ki je pri skrbi za psa – nekomu najdragocenejšega bitja na svetu – zelo pomembna. Da sva transparentna, da naju spoznajo kot »nadomestna pasja starša« v največje globine, skupaj z najinimi vrednotami, iskreno, z vsemi napakami in pomisleki. Da nič ne skrivava in resnično govoriva to, kar čutiva. Tudi sama bi svoje pse zaupala samo takšni osebi, ki ne gre s trendom, pač pa z jasnimi nameni in ciljem, da postane psu sinonim varnosti in zabave. Zato sva delila »vse do spodnjih gat« in »dlakave posteljnine«.

Čez leta se nisva spremenila, obogatena z dragocenimi izkušnjami, poglobljenim znanjem in rajskim okoljem v nastajanju, si upam trditi, da sva še boljša in lahko posameznemu psu omogočiva večjo kvaliteto in zadostitev njegovih potreb, potencialov, želja. Kar se je spremenilo od 2010, pa je najina spletna pojava in odnos do spleta – predvsem v melodiji objave in vloženem času. Ker se ljudje tako radi opijajo z negativo in jezo na spletu, sva svojo pojavo namensko opremila z optimizmom, lahkotnostjo in komiko (čeprav je najino delo resno in zahteva veliko odgovornosti, skrbi; veselja pa nama – tako kot vsakemu – tudi kdaj zmanjka). Čas raje nameniva praksi, odnosom v živo, najinim »strankam«, ki so v resnici pol-družina, seveda največ povezovanju s psi, manj pa virtuali, papirologiji in včasih suhoparnem sms poročanju o stanju psa. Jasno, kvaliteta vsakega pasjega dreka je pomembna. A če buljim v telefon, bom morda kakšnega izpustila! 

V času najine poslovne rasti in širjenja ideje lajfstajla, ki ga živimo, mi je bilo deljenje zasebnosti težko. Pa toliko ne na spletu – spletna pojava je ukrotljiva, a postala je tako oprijemljiva, da sva se na videz odprla tudi neznancem v realnosti in vsi smo pozabili na jasne meje. Deljenje »spodnjih gat« sem dodobra zasovražila, ko je nekaj ljudi »po domače« nenapovedano vstopilo v stanovanje ali se v nedeljo narisalo pred vhodna vrata, da »malo pofirbcajo kužke«. Ko nisem več našla časa za tuš, ko sem se odrekla kosilu zaradi ustrezanja drugim in konec koncev, ko nisva več našla minute za seks. Telefon je zazvonil tudi ob polnoči, dvignila sem ga med kosilom ali v nedeljo zgodaj zjutraj.

Jasno, ko »zalaufa podjetniški otrok«, se pretrgaš za vsakega posebej, za 100% odzivnost, vse značke perfektnosti in se do izžetja porivaš na točko preloma. Sem preizkusila, pred slabim desetletjem – stresno, negativno, nestrpno. In nesrečno ugotovila, da nikoli nisi dovolj za vsakega. Da bi vsi še več od tebe, ne glede na to, koliko daš. In četudi veš, da tempo ne vodi nikamor, se upiraš možnosti reči »NE« in občutku, da boš svoje ljudi razočaral. Strahu, da ne morejo vedno računati nate. Četudi so njihove želje včasih daleč čez meje dobrega okusa. Zahteve visoke, včasih nečloveške. In si sam kriv za to, da se pustiš potiskati v kot. Včasih tudi najbližji več ne razberejo, v kakšen mentalni cirkus si se spravil, koliko bremena si si naložil in koliko vpliva imajo nate s svojimi pričakovanji, vzori in vzorci, ki se jim v resnici tako zelo upiraš in jih poskušaš spremeniti.

K sreči imam Marka. On ima meje, brutalen »NE« ter dokaj jasen pogled na svoje prioritete in cilje, ki lahko baje ob nedeljah tudi počakajo. V vseh teh letih me je že nekajkrat konkretno spravil v jok s svojimi motivacijskimi pridigami. Njegov »reality check« je eden najbolj terapevtskih in brutalno realnih klofut, ki jih človek lahko prejme. Zato mu gre tudi ogromno zaslug, da sem v preteklosti realno pogledala v marsikatero poglavje in sama s seboj razčistila … O vsem, kar sem spremenila, kaj se je dogajalo z mojimi vrednotami in fokusom, bom pisala kdaj drugič.

In zdaj, ko sva soočena z novico o novem družinskem članu, ki bi lahko ostala izjemno zasebna, intimna mimo spleta, skrita samo za naju in bližnje … popolnoma premišljeno in tisočkrat pretehtano pišem javno in popolnoma pomirjeno - ne le pišem, začenjam novo blog poglavje. Racionalist v meni, ki me največkrat »duši« z zakaj-i in zato-ji, me je v teh mesecih namreč pripeljal do nekaj zaključkov.

Najine redne stranke niso "stranke", so PoPasja familija, ki je že mnogo let del najinega vsakdana, najinega razvoja in posebnega lajfstajla. V dobrem desetletju sva postala "nadomestna starša" njihovih psov, oni pa so najine vzljubili kot svoje - in najin otrok bo, logično, tudi del tega. Kar se tiče širše publike in sledilcev pa realen razmislek ... O moji majhnosti na skali celotnega sveta – torej, zakaj ne bi delila? Čemu skrivati, če nimaš nič za skriti? Čemu zasebnost, če živiš svojo resnico z jasnimi vrednotami, ki je morda komu vzor, motivacija ali le spodbuda v iskanju svoje rdeče niti? Česa se sramovati, če si samo človek in delaš po svojih načelih? Zakaj ne pisati, če to obožuješ? Kako kar naenkrat ločiti zasebno od poslovnega, če si jasne ločnice nikoli nisva postavila? Zakaj ne objavljati, če za svoje in vaše pse živiva družinski lajf, kot da »so najini otroci«? Zakaj ne v zgodbo umestiti tudi otroka?

In zakaj ne deliti, če se v iskrenih zapisih morda najde še kakšna nosečnica, ki išče svoj šampanjec čustev, ki googla po spletu »kaj pa zdaj?«, ali se sprašuje, s kom deliti novico? Morda se bo v zapisih našla ženska, ki ob ideji o otroku zavija z očmi, čuti pritisk družbe in se neuspešno izogiba vprašanjem »kdaj boš pa ti imela otroka?« Morda takšna, ki se sprašuje, zakaj v tak svet roditi otroka? Ali pa … no, ponavljam – to ne bo kičast »mama blog« o tem, kako sem vedno čutila, da mi je vloga mame dana v zibko in kako se topim od sreče, ko vidim otroke na cesti. Ker nisem.

O objavljanju fotografij otroka na spletu pa ... imam še nerazjasnjene misli. Ali pa še nisem na stopnji, da bi dileme dodobra razumela. Morda to zaenkrat zadržim zase, saj zna biti malo čez rob, pretirano komično ali pa celo malce preveč "žleht". Bom drugič. Obljubim pa, da cenzuriranih slik z "emojiji" na otroškem obrazu definitivno ne bo na spregled. Ker tukaj pa definitivno potegnem črto ... in se najem zarečenega kruha za leta nazaj.

»Postelje in gate« so med objavami še kar popularne, živimo isti simpl slinast lajf, prežeti eden z drugim, kocino na kocino … in če ste se za trenutek ustrašili, da se bo veliko spremenilo  - sumim, da ne veliko, le nekaj omejitev, urnikov in delovnih okvirjev bova spremenila. To je najin lajfstajl, najina razširjena družina. To ni služba, ki jo popoldan zapustiva in »sva frej«. Bom pa vedno bolj v plus+ … in veselim se, da lahko skozi blog raziskujem in delim svoje misli.