Človeško podstrešje in prepletenost z okolico

Dona Gomilšek
Nov 22, 2020
12 min read

Updated: Nov 25, 2020

Kot bi bil tabu realno razmišljati o sebi in se občasno otresti umetno vzpostavljenih zgodb, ki jih gradimo za okolico, po družbenih pričakovanjih in ne po svoji notranjosti ali »naravnih zakonih«. Vsi smo takšni – le po stopnji zaslepljenosti se razlikujemo.

Današnji zapis me je popolnoma odpeljal od zastavljene teme, zato sem se morala sredi pisanja ustaviti in besedilo razsekati na kose. Toliko misli mi divja po betici, da sem se prisilno odpravila v kuhinjo, si skuhala domač čaj in se najprej pogovorila sama s seboj. Kaj bi želela danes sporočiti ljudem? Lušten zapis se je namreč spremenil v poglobljen razmislek, ki me kar razmetava po prostoru.

Zapise pogosto napišem v navalu močnih občutkov, pa ga potem nekaj dni oblikujem, mu dodam vejice, pike in ostale sestavine. Včasih se sprašujem tudi kje sta rep in glava, kaj je za ven in kaj je za not. Včasih traja ure, dneve, tedne, da dobi besedilo končno obliko in javno zadiha, včasih ga nikoli ne objavim. Izbira tem je zelo odvisna od mojega razpoloženja, saj znam tri dni kasneje obrniti ploščo in se posvetiti temi, ki mi je bila morda prej preveč naporna, težka, preveč čustvena, ali pa sem mentalno manj spočita, da bi se ji predala. Jaz ne bluzim, resnično napišem tako, kot čutim in mi odmeva v glavi. Moj stil pisanja pa je isti, mah, vse od osnovnošolskih let. In če sem danes dobre volje, se najraje ne bi podala v opisovanje politike, ker tako na plano izvlečem tudi čustva, ki se porajajo zraven. Ne, danes ni dan za politiko, a žal niti za »mlado Doncho«, kot sem se pripravljala ob jutranji kavi. Ne znam opisat, a občutki druge teme kar bruhajo med postavljenimi stavki in se vrivajo med vrstice.

Kako nezavedno vplivamo na svojo okolico, ljudi in živali

Današnji zapis je brca v rit zame, zate, za vse. Brca k nedeljskem razmisleku, razdeljena na pod-razmisleke:

Pojdi na svoje podstrešje in pozdravi svojo dušo
Zakaj bežimo iz svojih podstrešij?
Bodi vzor, bodi modrost
Bodi vzor - mlajšim generacijam
Bodi vzor - s svojo energijo (čuteča bitja)
Zaključek

... problematično je, če prehitro že verjamemo, da smo to, kar želimo biti. Da smo svoje mentalno delo že opravili do konca. Tako namreč včasih tiho pod preprogo pometemo manjke, ki jih še nismo predelali. Ki nam že dolgo ležijo na plečih ali nas žulijo pri vsakodnevnih situacijah. Ker je tako lažje, ker je hitreje in ker smo potegnili zlato črto kot zaključek, da se ne rabimo več »ubadati sami s seboj«. Nikoli se ne nehajmo ukvarjati s samim seboj...

Misli so me odpeljale v psihologijo, v dojemanje samega sebe, svojega položaja in projiciranje svojega »podstrešja« v okolje ter obratno - okolja v »podstrešje«. O tem bom pisala verjetno še neštetokrat. Razmišljujoči ljudje, ki si pogosto vzamete čas za razmislek in samokritiko, že čutite o čem bom pisala; vsi drugi pustite na strani vsa pričakovanja, stereotipe in obsojanja, vabljeni na nedeljski miselni potep. To je zame, zate in za vas, saj me skrbi dejstvo, da si vsi premalokrat vzamemo čas … za skok vase, za prepoznavanje svojih dobrih lastnosti, priznavanje osebnih napak, sprememb ki se nam dogajajo, primanjkljajev, ki vplivajo na naše vedenje, potrditev, ki jih vsi iščemo v različnih kotičkih. Kot bi bil tabu realno razmišljati o sebi in se občasno otresti umetno vzpostavljenih zgodb, ki jih gradimo za okolico, po družbenih pričakovanjih in ne po svoji notranjosti ali »naravnih zakonih«. Vsi smo takšni – le po stopnji zaslepljenosti se razlikujemo. Ne razumite me napak, pomembno je verjeti vase in se videti v želeni, sanjski formi, kot cilj samooblikovanja, da bi bili boljši, uspešnejši, bolj človeški, bolj prijazni, hvaležni ali le bolj izklesani; kakorkoli »boljši« od verzije danes. To toplo pozdravljam! A problematično je, če prehitro že verjamemo, da smo to, kar želimo biti. Da smo svoje mentalno delo že opravili do konca. Tako namreč včasih tiho pod preprogo pometemo manjke, ki jih še nismo predelali. Ki nam že dolgo ležijo na plečih ali nas žulijo pri vsakodnevnih situacijah. Ker je tako lažje, ker je hitreje in ker smo potegnili zlato črto kot zaključek, da se ne rabimo več »ubadati sami s seboj«. Nikoli se ne nehajmo ukvarjati s samim seboj, vse življenje rastemo in se razvijamo, če le skrbimo, da so korenine vedno v rodovitni zemlji.

Pojdi na svoje podstrešje in pozdravi svojo dušo

Dušo velikokrat omenim v svojih zapisih. Morate vedeti, da tu ne gre za božansko pojmovanje nečesa neoprijemljivega, sanjskega, romantičnega, klišejskega ali božjega. Duša je zame MOČ človeka, energija, ki posameznika poganja, ki povezuje njegov smisel, bistvo zakaj živi, kakšne vrednote in moralna načela ima. Duša ima sicer velik vpliv na fizično telo in odziv okolice, ampak ni oprijemljiva in je ne moremo kopirati. Da je bolj simpl, ji rečem »podstrešje«.

Sisteme spoprijemanja z življenjem smo začeli razvijati, posnemati in jih vzemati za svoje že zelo zgodaj; pod vzorom družine, prijateljev, najbližje okolice, vrtca, šole, soseske, v kateri živimo. Morda je zato včasih za svoje težave lažje kriviti »svojo zibko«, kot otroka, ki v zibki leži. Ker je tako ubogi, naiven, nebogljen in dojemljiv za srkanje informacij. Res je, a pogledati se v ogledalo v odrasli dobi, si odpustiti, odpustiti drugim, se razstaviti na tisoče delov in si priznati, da lahko delčke postavimo po svojem programu je Krpanovo delo. Takšnih mišic pa nimamo. Lahko pa bi jih postopoma zgradili in razvili. Okolica je tu, da te oblikuje, da ti postavlja standarde, da te gradi in podira; katere modrosti pa boš izvlekel iz nje, je tvoja odločitev. Vsi smo junaki svoje zgodbe. In vsaka zgodba je resnica posameznika.

Imamo cca 80 let, da se iščemo, najdemo, zopet izgubimo in spravimo skupaj. Včasih nas v svojo notranjost vrže le ena beseda, drugič dobra knjiga, tretjič pa se v istem vedenjskem vzorcu le končno vprašamo – Kaj mi manjka, kaj pogrešam? Kaj iščem, kaj želim? K čemu stremim, kaj me motivira? Zakaj se burno odzivam na isto situacijo v različnih zgodbah? Od česa bežim? Nekateri si odgovorijo na številna vprašanja prej, kasneje, nekateri nikoli.

Jaz se sprašujem veliko. Najraje o tem pišem. Ker je na papirju bolj »na glas« in včasih zato tudi bolj boleče, saj besede ne moreš vzeti nazaj. Duša na črno belem.

Dušo velikokrat omenim v svojih zapisih. Morate vedeti, da tu ne gre za božansko pojmovanje nečesa neoprijemljivega, sanjskega, romantičnega, klišejskega ali božjega. Duša je zame MOČ človeka, energija, ki posameznika poganja, ki povezuje njegov smisel, bistvo zakaj živi, kakšne vrednote in moralna načela ima. Duša ima sicer velik vpliv na fizično telo in odziv okolice, ampak ni oprijemljiva in je ne moremo kopirati. Da je bolj simpl, ji rečem »podstrešje«. In verjamem, da mora biti podstrešje počiščeno, saj ga z izhodi iz hiše pogosto zapustimo in pustimo prašnega predolgo. No, to je duša, ki jo omenjam. To si TI, ampak ne TI fizično. TI kot TO, ki te dela TVOJEGA SAMOSVOJEGA.

In kot sem že omenila, za svoje podstrešje moraš imeti svoj čas, malce objektivnosti in preklete mentalne mišice. »Biti čustven« ljudem pogosto pomeni »biti ranljiv«, jokati pomeni »biti šibek«. S tem se ne strinjam, vsekakor pa verjamem v zdravo mero čustvovanja, ki izvzame pretiravanje za iskanje pozornosti in dramatiziranje, ki je zopet neka osebna manjka … in potem se začaran krog zavrti in imaš zopet razlog za »čiščenje podstrešja«. Vsi smo »odvisniki nečesa« in vsi iščemo »nekaj izgubljenega, nekje, neznano v preteklosti«. Odgovori so v nas, v naši okolici, družini, vendar je pot do njih težka in zapletena.

Zakaj bežimo iz svojih podstrešij?

Prepoznavanje in izražanje čustev, mentalno delo posameznika, spraševanje o pomembnih vprašanjih, ki se dotikajo naše »biti« je pomembno za stabilnost posameznika. Za vzgojo otrok, za vzgojo celih generacij, za predajanje modrosti, za ohranitev življenja, korenin, za za za … Zakaj se potem temu tako nagonsko izogibamo? Zakaj vsi bežimo iz svojih glav? Stran od močnih vplivov za svojo dušo? Se zakopljemo v obveznosti, aktivnosti, tisoče hobijev, površinske pogovore, športanje, nakupovanje, kofetkanje? Ali celo pogosto menjamo okolje, prijatelje, družbo, svoj slog? Ker se je prekleto težko ustaviti na svojem podstrešju! Ker moraš biti sam s seboj. Ker se moraš sprijazniti, sprejeti. Sebe, svojo zgodovino, svojo situacijo, svoje odzive in svoje napake. Ker moraš nehati vse okoli sebe obtoževati za svoje probleme, primanjkljaje. Ker moraš nehati iskati krivca izven svojih zidov. In prevzeti odgovornost.

Tudi jaz bežim. Tako kot ti in on/a. Bežim, ker je včasih naporno brskati po samemu sebi. Bežim, ker sem preveč zaposlena, utrujena, obremenjena, da bi se pogovorila sama s seboj. Bežim, ker včasih na vprašanja ne najdem pravega odgovora. Ali pa ga že vem in ga nočem povedati na glas. Bežim ... dokler se vsake toliko ne oklofutam in posedem pred ogledalo. Potem se zopet najdem.

Bodi vzor, bodi modrost

Biti vzor sebi, da bi lahko bil vzor drugim. "Biti nekomu vzor" je težka in odgovorna naloga. Premalo se je zavedamo, včasih celo otepamo – politiki bi morali biti vzor upoštevanja vseh zakonov, ki jih sprejemajo, da bi vanje verjeli tudi mi. Starši bi morali biti vzor otroku, pri čemer z dejanji (ne z besedami) kažejo sprejemljivo vedenje, da bi vanj verjeli tudi otroci in ga vzeli za svojega. Lastniki psov bi morali dosledno upoštevati svoja postavljena pravila in se na okolico odzivati stabilno, da bi psi začeli posnemati vedenje, našo energijo in intenziteto odzivanja na različne situacije. In če izvzamem besedo »morali«, ker zveni preveč mučna … Pričakovala bi, da SI BI TO DRUŽBA ŽELELA V ŠIRŠE DOBRO; če bi želeli graditi stabilne, samostojne, odgovorne, vzorne, unikatne, pogumne, urejene in mentalno zdrave ljudi. Stabilne in premišljene, ki se zavedajo skupne odgovornosti in predajanja modrosti. Moje razmišljanje je popolna utopija, vem. Otroško sanjarjenje po idealnem svetu, ki je zadovoljen z enostavnostjo zakonov narave in hvaležen za vse, kar mu je dano. Sanjam, ja. Vsi vemo, da je lažje kontrolirati nerazmišljujoče in nesamostojne ljudi, otroke, pse. Uh, koliko vetra dajo staršem inteligentni otroci! Koliko dela dajo inteligentni psi svojim lastnikom! Kako protestirajo razmišljujoči in samostojni ljudje proti sistemu! Sistemu, trenutni politiki, svetu takšna vzgoja vsekakor ne ustreza, zato je »mlada raja« ujeta v plitke nauke, postavljene okvirje, šolski sistem zabetoniran v balast in ne več v kritično razmišljanje. Nepoznavanje SEBE, svoje DUŠE, svojih ČUSTEV (kar vsekakor manjka pri razvoju in vzgoji otrok danes) pa nas kot družbo rine v ekstrem bežanja stran - od sebe, k navideznim ciljem, ki so jih postavili »nadrejeni«, družba, želja po potrditvah, slavi, denarju?

Ne samo v fizični svet, ki sem ga izpostavila prej … še huje, tudi v svet navidezne resničnosti, ki jo lahko reguliramo in manipuliramo. Kjer si lahko vsak dan nekdo drug, kjer ne rabiš na svoje podstrešje iskati svojega smisla, kjer ne rabiš imet vsega pod kontrolo in konec koncev, kjer ne rabiš iz prve roke prevzeti svoje odgovornosti za besede in dejanja. Kot v našem otroštvu: pri starosti štirih, petih, šestih let potrkati na sosedova vrata in se z največjim cmokom na svetu opravičiti za popraskana avtomobilska vrata, razbit cvetlični lonec ali pomendran vrt. Ker TO je izkušnja, ki te naredi odgovornega človeka in je bila za nas, otroke, ena najtežjih samostojnih stvari pri štirih, petih, šestih letih. Brez mame, ki te medtem drži za roko, ali celo govori v tvojem imenu. Včasih si bil prisiljen tudi v podroben razmislek, kam te bo resnica pripeljala, kakšen izgovor izbrati, kako se izogniti prepiru in kako se znajti v situaciji. Samo človek si, opraviči se za napako. Prevzemi odgovornost. Tega na netu ni.

Bodi vzor - mlajšim generacijam

Velikokrat se sprašujem, ali otroci današnjega časa sploh uporabljajo domišljijo v takšni meri, kot smo jo mi? Kako vzajemni so danes s svojo okolico? Kje se učijo življenja? Kdo so njihovi vzori? So sploh izpostavljeni situacijam, ki jih napotijo k čustvovanju, poglobljenem razmišljanju, ilustriranju slišanih zgodb ali morda variacije najdejo na Googlu, v atraktivnih risankah in v srhljivo realno sestavljenih računalniških igricah, ki otroke oblikujejo v novodobne odvisnike?

Občutek imam, da jih na vsakem koraku spremljajo že opremljene zgodbe, že postavljeni zidovi in okvirji, že dogovorjene barve oblek ali oblika čarovniškega klobuka; in pobeg v svojo glavo ni potreben, ker je svet že postavljen kot ga želi potrošnik ( z dobro naštudirano psihologijo, te podzavestno poganjajo, da bi še, da bi vedno več in da nikoli ne bo dovolj). Zato so pobarvanke, risanje, ustvarjanje otrokom tako dolgočasni, brezvezni in poraba časa v primerjavi s tablico, playstationom in drugimi tehnološkimi rešitvami, ki jim niti ne sledim več.

sekakor velja, da je manj več. Kupi igrač, kupi računalniških igric, kupi tega in onega, ki nadomeščajo fizično/mentalno odsotnost starša ali pomanjkanje vzorov iz okolice, ki so v tem času verjetno preobremenjen s tisoče drugimi obveznostmi, ne odtehtajo čustev - odnosov -grajenja mentalne stabilnosti otroka - poslušanja njegovih primarnih potreb in občutka prisotnosti – pa četudi je to le branje pravljic. Oh, kako je prisotnost pomembna! Samo, da SI. Nisem starš, zato se trudim, da ne sodim, niti nisem nameravala zaviti v ta razmislek. A se dovolj zavedamo, da svoje probleme, strahove, travme nezavedno prenašamo na svoje otroke (okolico, ljudi, živali)? Kako pomembno je za bodočega starša »čisto podstrešje«?! Ne, nisem romantik, ki verjame, da je ljubezen dovolj za »imeti otroka". Počistiti svoje podstrešje, poglej v svojo dušo in razčistiti sam s seboj. Razmisliti o svojem odnosu do sveta, odnosu do ljudi, do lastne družine, do okolja, o svojih primanjkljajih iz otroštva in kako je vse skupaj vplivalo nate skozi življenje. Česa ne želiš prenesti naprej, česa se moreš osvoboditi? Komu oprostiti, da bi odpustil sebi?

ZA VSO OKOLICO ... TI, ki bereš, si ta opevana "okolica, ki vzgaja otroke". Sigurno imaš modrosti, znanja, izkušnje, ki lahko bogatijo vzgojo posameznika v odgovornega, stabilnega odraslega človeka. Pospravljeno podstrešje je zate in za vse okoli tebe.

Bodi vzor - s svojo energijo (čuteča bitja)

Morda sem si preozko zastavila trditev, ker sem nekako pristala pri otrocih – kot pravim, poskušam se izogniti temi, ki ni moja.

Danes lahko analiziram, koliko fizičnih in mentalnih bolezni nezavedno prenašamo na svoje pse. In z žalostjo ugotovim, da so naše stiske, strahovi, manjke iz otroštva, človeški odnosi, panični napadi, pomanjkanje samozavesti, travme ali večje življenjske spremembe (ločitev, izguba, smrt, selitev) mnogokrat vidne v pasjem vedenju, v različnih pojavih vedenjskih vzorcev. Vzeli smo jih za čustvene blazine in danes nanje prenašamo ves gnev svojega čustvenega sveta!

Zato naj razširim – vpliv tvoje psihe, kako vidiš sebe, koliko veš o svoji notranjosti, kako gledaš na svet, kakšna so tvoja pričakovanja od psa, po domače »kako zdravo je tvoje podstrešje« se odseva v tvojem vsakdanu, v tvojem življenju, v odnosih - v tvoji družini, v tebi na sploh, vzajemnem odzivu do okolice. Viden je v službi, družini, odnosu do narave, do živali in širše okolice. Čeravno kdo zdaj zavija z očmi – iz prve roke vidim, kako ljudje svoje težave nezavedno prenašamo na pse, če grem v svojo panogo. Včasih smo na pse gledali kot na mehanične stroje, alarme, ki so na dvorišču privezani, da alarmirajo, ko nekdo pride. Enostavni in kmečki model današnjega zvonca ali nadzorne kamere, za kar smo tudi verjeli, da psi (oz. živali na sploh) ne čutijo bolečine, nimajo čustev in inteligence. Nismo jih želeli spoznati, jim dati imena oz. smo jih imenovali po številki in modelu, npr. Rex 1, 2, 3, da se nanje nismo tako zelo navezali (da se izognemo etičnosti, odgovorni skrbi, še bolj bolečini, ki jo prinaša izguba ljubljenega, čeravno je to normalen del našega življenja in bi si vsi morali pustiti čutiti). Nismo raziskovali njihove inteligence, sodelovanja s človekom, čutil, čustvovanja, kaj šele, da bi govorili, kako empatična bitja so lahko psi. Živeli so zunaj in imeli svojo nalogo – služiti človeku. Kot je služil traktor. Potem so se začeli premiki (trenutno puščam to temo zaprto in se je dotaknem kdaj drugič).

Danes lahko analiziram, koliko fizičnih in mentalnih bolezni nezavedno prenašamo na svoje pse. Ker govorim o skrajnih primerih, se tokrat ne bom posvečala osnovnim vedenjskim vzorcem, neželenim vedenjem, ki jih lastniki (ne)zavedno spodbujamo pri psih in jih rešujemo v pasji šoli.

Govorim o bolj intenzivnem odnosu človeka in psa, zaradi pomanjkanja čustvene distance in poosebljanja. Z žalostjo ugotovim, da so naše stiske, strahovi, manjke iz otroštva, pomanjkanje samozavesti, travme ali večje življenjske spremembe (ločitev, izguba, smrt, selitev) mnogokrat vidne v pasjem vedenju, v različnih pojavih vedenjskih vzorcev. Kako hitro smo jih vzeli za čustvene blazine in danes nanje prenašamo ves gnev svojega čustvenega sveta! Pri psu se večinoma stiske in mentalna obremenitev kažejo v različnih neznačilnih ponavljajočih vedenjih; od lizanja tačk, grickanja nohtov ali dlak med blazinicami, nenehnega praskanja, ponavljajočega vrtenja okoli svoje osi, pukanja dlak iz repa, cuzanja svoje tačke, tresenja brez izvora, trzanja na vsak premik ali druge vrste neznačilnega spoprijemanja s čustvi. Čeravno pogosto lastniki psov zaključijo analizo z »postal je poreden/razvajen/čuden« ali »verjetno ima tumor na možganih«. Kako grozno je dejstvo, da danes naši psi, življenjski sopotniki, obolevajo za istimi boleznimi kot njihovi lastniki! In ne samo s psihičnimi zamaški in boleznipovezane s stresom, zbolevajo tudi fizičnimi boleznimi.

Vsi smo živali. V malce različnih svetovih in družbah. Ljudje imamo blazno čustveno inteligenco in ker smo bistveno manj prvinski kot je narava, se odlično preusmerjamo in ignoriramo nerazrešene stvari. Nezadovoljstvo, kakršno koli že je, lahko zapakiramo v tisoče obveznosti, aktivnosti ali pa se s slušalkami odpravimo v virtualni svet. Pes pa bega od sebe ne zmore. Živali na splošno bega od samega sebe ne zmorejo. Od svojega podstrešja (ki je bistveno manj komplicirano kot človeško). Vsa ta človeška preobremenjenost, stres in napeta energija vplivajo na fizično zdravje psa (pojav pasjih bolezni; prebavnih težav, pojav gastritisa, dojemljivost za alergije) je povezanim s psihično obremenitvijo okolja iz kod pes izhaja, njegove preteklosti in kvalitete življenja. Včasih so težave lahko tudi začasne, ko prihaja do večjih sprememb v lastnikovem življenju. Včasih pa so stresorji majhni, a konstantni. Govorim zelooo na splošno in ne mislim na vsakogar, ki je lastnik psa. A pojavi so vse pogostejši. In mislim, da se iz njih lahko naučimo pomembnih lekcij o sebi!

Mnogo ljudi na svojega psa prenaša svoje travme, strahove, paniko in nesigurnost , npr. strah pred psi, odpor do določenih ljudi, odpor do malih otrok, strah pred izgubo, strah pred samostojnostjo, probleme s pretiranim kontroliranjem, obremenjenosti z družbenimi standardi, obremenjenostjo s čistočo, tišino, itd. In, ko se moraš v pasji šoli srečati z vedenjskim problemom psa, se izvor pogosto skriva v življenjskem tempu lastnika, vedenjskih vzorcih družine, v osebnih stiskah, nerazčiščenih odnosih, pomanjkanju samozavesti, časa, itd. Seveda, veliko težo imajo tudi pasje korenine, torej začetek, preden je pes prišel k nam (primarno okolje legla), pa nimam časa danes še za odpiranje nove teme.

Zato pravim, da so psi učitelji življenja! Pri vzgoji se moraš spraševati »Kaj delam JAZ narobe? Kje spodbujam to vedenje in kaj projiciram na psa? Kako to rešiti pri sebi, da bi pomagal psu?« Dober inštruktor mora biti zato tudi malce "terapevtski".

Vsekakor ni nikogaršnje delo brskanje po tujih podstrešjih, marsikdaj pa je ključna le usmeritev , da pri človeku sprožiš željo po spremembi, po poznavanju samega sebe ali le trening samokontrole svojega vedenja ob psu. Torej, spreminjaš-kontroliraš sebe, da z svojim vzorom pokažeš želeno energijo, ki jo želiš od svojih življenjskih sopotnikov in okolice.