+ Dilema zasebnosti

... Raje se preprosto prepustim obdobjem lajfa, sfokusirano zajaham val in ne hrepenim po tem in onem. V smislu »kad bude bude … ako bude – idemo!«   

1.marec 2024

Od prvega plusa naprej sem se v zadnjih tednih soočala z idejo in vprašanji novega in izjemno posebnega poglavja, ki nama bo »življenje obrnilo na glavo in najini biti namenilo novo poslanstvo«. Tako pravijo, ne vem. 

Iskreno, še vedno si poskušam predstavljati. V vseh sijočih pripovedovanjih, zapisih, čustvenih izlivih in … no, kdor me pozna, ve, da se zgodb o otrocih in smislih življenja od nekdaj izogibam v velikem loku. Ker jih ne želim čutiti v romantičnih izvedbah tujih ust, ker verjamem, da vsakdo dojema svoje resnice drugače. Ker nikoli nisem zares vedela, če in kdaj se bom odločila za otroka. Ker mi »oh in sploh« ali »mamasto jamranje« iz pričevanj drugih ne sede – ne glede na tematiko in zacopranost pripovedovalca. Predvsem zato, ker smo si ljudje blazno različni in ker se želim z navalom občutkov, čustev, novosti, plusi in minusi spopasti v svojem tempu, brez pričakovanj, ustrahovanj, radovednih fac in pridig v smislu »boš videla, ko boš…«. Morda tudi zato, ker nisem nikoli gravitirala v družbo otrok, hrepenela po veliki družini ali sanjarila o podobi sebe kot mamice. Raje se preprosto prepustim obdobjem lajfa, sfokusirano zajaham val in ne hrepenim po tem in onem. V smislu »kad bude bude … ako bude – idemo!«   

Zgodnje spomladanski meseci zame predstavljajo veliko miselne telovadbe. Da ponovno pospravim svoje podstrešje, da prepiham betico in v naskoku racionalnosti poiščem svoj vrtinec čustev. Da sploh razberem svoja čustva, svoja pričakovanja, strahove in se odločim novico deliti – tako v realnem kot verjetno tudi v virtualnem svetu. Strinjam se, zelo je vesela - a komu, kdaj in kako? Prva bremza. Najraje bi jo zadržala zase, za naju, in si prihranila ... ne vem, morebitno dramo?

Ma kaj dramo, čemu se sploh upiram? Morda preveč vprašanjem, na katera nimam odgovora. Ali pa so odgovori jasni in se mi ne da razpredati z ostalimi, ki bi »tako radi reševali probleme drugih«. Morda moraliziranju, pretiranemu deljenju izkušenj, prehitevanju dogodkov in polnjenju glave z vsem, česar trenutno ne potrebujem? Morda se želim izognit ponavljajočemu veselju z vsakim posebej in morebitni histeriji, ki mi ni domača? Morda me zmede le to, ker je novica v prvih mesecih še »čisto frišna«, je še ne čutim kot mojo, mi je tuja? Morda se bojim razveseliti, da ne bi šlo kaj narobe? Nekaj časa se podim po svoji glavi … … Ma ne, občutek imam dober, odlično se počutim, nič me ne matra, v tem trenutku me nič ne skrbi. Čutim, da bo vse OK in sem pomirjena. Totalno pomirjena. Od vsega začetka … hladna kot špricer, kot da imam vse v malem prstu. Češ »kaj pa vi skačete od veselje, mam jaz to«. Načeloma se tako lotevam izzivov in problemov … moti me le, če kdo lastno nesigurnost ali nesmisle preliva vame. 

Po scrollanju na internetu in ob vse več algoritemskih baby reklamah ugotavljam, da je »moderno« iz novice narediti cel cirkus, v realnem življenju in na spletu. Za »baby gender reveal« pa organizirati parado za celo ulico, s profesionalnimi fotografi in snemalci! Samo, da je »instagramable!« Hm, trenutno "ne hvala" … Mimogrede, to govori oseba, ki fotografira pse v kostumih in jim včasih dlako pobarva mavrične pramene! Še enkrat, ne hvala. Premislim v prihodnjih tednih.

Očitno sem si skozi leta preveč zracionalizirala idejo. Morda je to nek dolgoročni šok? Ali pa se ne znam več razveselit! Bomo videli, kam me hormoni ponesejo v prihodnjih mesecih, načeloma sem za srečne dogodke "cmerava" - morda pa me šampanjec občutkov še ponese na Triglav!

Mimogrede, Marko je še vedno »na Triglavu«. Bi že zdavnaj vriskal na ves glas, a ker ne sme, zadnje tedne izgleda, kot žaba, ki se bo ravnokar razpočila. »A že lahko poveva?« Še vedno se mi butasto nasmiha, ko krožim po hiši mimo njega in čaka, da izpod majice pokuka trebušček. Moški so tako enostavna bitja, če mene vprašate. Njihova podvprašanja in dileme zajemajo ozek spekter pomembnosti na njihovem seznamu. Sploh, ko se gre za njim »ženske brezveznostih« v vseh možnih scenarijih. Vsake toliko mi pove kakšno zanimivo dejstvo ali izsledek raziskave iz sveta dojenčkov, pa smešne nosečne tiktok videe. Zavijem z očmi, jaz sem še vedno pri deljenju novice in iskanju meje o zasebnosti …   

Kdaj torej povedati, komu in kako? Popolnoma osebna odločitev. Ko si novico nekako sprocesirala in si pripravljena deliti veselje, potem začni s svojimi najbližjimi. Če pa ne boš delila – bo kmalu povedal tvoj trebušček. Simpl. Pa pričakuj tudi kakšne neumne odzive, ker pač … ljudje različno pokažemo svoja čustva – tudi jaz sem v preteklosti »bleknila kakšno neumnost«.