Dnevniški zapis 2: Žvečiti največji projekt

Nedelja, 5.1.2020 K računalniku se spravljam že dva tedna. Predvsem zato, ker bi rada svoji plahi novembrski Doni sporočila »Vse je OK, vedno je!« Kaos v glavi, ki je prišel s strahom in vznemirjenjem v oktobru, se je vlekel dva meseca – mentalno in fizično, s smrkavim nosom, glavoboli, vročino, hudim prehladom. Očitno sva morala očistiti sistem in um, da lahko svojo situacijo pogledava znova. Ključ je bil večino časa na polici. Prašil je sem in tja, in mi ob vsakem pogledu povzročal cmok v grlu, zbujal dvome in mi postavljal ključna vprašanja, ki jih nisem želela odgovoriti.

---

Mnogi so mi rekli: »Ko najdeš pravo hišo, veš…« Ker je bilo čustev ob izbiri preveč, si lahko šele danes pokimam, da sva se odločila prav in moja hiša je postala moja.

---

In je minilo … predelala sva strah, dvome, jaz sem svojega ovna hitro potegnila na plano. S polno mero zavedanja sva začela žvečiti svoj največji projekt v življenju – najprej sanjavo, potem konkretno na papir. Uh, koliko papirjev sva premečkala, počečkala, kolikokrat sva se zjokala in presmejala … oglasna deska, papirji, iskanje informacij in ves postopek je zahteval kar nekaj nervoze, stresa, adrenalina, a zdaj … zdaj sva končno na ključni točki – čakava podpis kupoprodajne pogodbe in skok v neznano! Skoka v neznano se ne bojiva, neprijeten je bil občutek iskalnega procesa: »Bom zmogla? Sem se prav odločila? Je to to, kar res iščem ali si samo želim čimprej prestaviti iz trenutne situacije? Bi še malo iskala? Kaj če ne najdem? Kaj če najdem boljše?«

---

Najstniška želja po raziskovanju pasjega sveta se je razvila v nekaj čudovitega in iskrenega, zdaj jo bova lahko še bolj delila in širila. Ne, res je ne želiva samo zase … našla sva kotiček, ki bo delno tudi VAŠ pobeg iz vsakdana.

---

Mnogi so mi rekli: »Ko najdeš pravo hišo, veš…« Ker je bilo čustev ob izbiri preveč, si lahko šele danes pokimam, da sva se odločila prav in moja hiša je postala moja. Cmok v grlu ne bi bil tako velik, če bi kupovala stanovanje ali manjšo hišico za naju. Ker sva iskala večjo posest, z večjo hišo, gospodarskimi objekti ali karkoli velikega s potencialom za razvoj, sem večkrat okamenela. Strah mi je nekajkrat povzročil vihar v glavi, ko sem se spraševala »Bova zmogla? Saj sva kar ena, brezvezna otroka. Zakaj hudiča ne delam pri nekomu v pisarni, sprijaznjena da je služba le služba in bi imela preostanek dneva po službi fraj? Po vrhu pa izberem neko manjše stanovanje brez rizika in je to to?« Po pogovoru sama s seboj, sem se večkrat klofutnila in pogledala v ogledalo. »Zato, ker to nisi ti. Ker so to besede tvoje mami, tvojega soseda ali nekoga mimoidočega, ki vate seje tuje dvome. Ker TI želiš narediti nekaj, kar ti bo v ponos, v uspeh, kar te bo bremenilo, a hkrati poživljalo. Ker želiš izkoristiti svoj potrencial. Ker si sposobna in rineš za svojimi sanjami, ne glede na to, kako nedosegljive se zdijo.« In sem se pogovorila sama s seboj. Upam, da za vedno.

Zdaj kipiva od motivacije in idej. Svet sva jaz in on. Občutek je poživljajoč! Spet sijeva, kot sva sijala, ko sva prvič snovala idejo o PoPasje – letos praznujeva 10 let, odkar se je rodilo ime »PoPasje« in kar je lahko lepšega, da si po toliko letih odrekanja in prilagajanja podariš končno nekaj, kar bo res res res tvoje, res iz srca in resss krvavo potrebno za (kvazi) normalno življenje. Najstniška želja po raziskovanju pasjega sveta se je razvila v nekaj čudovitega in iskrenega, zdaj jo bova lahko še bolj delila in širila.

Ne, res je ne želiva samo zase … našla sva kotiček, ki bo delno tudi VAŠ pobeg iz vsakdana.

howhow, Doncha