Dnevniški zapis 4: mini pustolovščine maxi kmetije

Raziskovanje prašnih kotičkov, lepe starine, skrivnostna pisma ... do sedaj ste že ugotovilli, zelo rada se sprehajam po svoji domišljiji ter iščem svoje resnice. In ker si želim ohraniti lepe spomine na prva raziskovanja najine posesti, čutiti prva občutja, si danes podarjam še en februarski zapis.

Drobne skrivnosti in zgodbe starin

Ponedeljek, 10.februar 2020

Stara pisma, revije in pesmi so me odpeljala v čase, o katerih mi je pripovedovala babica. Tokrat iz nove perspektive. Čas je tekel počasneje, ljudje so živeli tesno povezani z letnimi časi, narava je omogočala preživetje, prostor pa vso domišljijo, ki so jo imeli. Sanjarili so o mini stvareh, ki so nam danes samoumevne. Pisma med kraji so potovala tedne in mesece, preden so prebrali odgovor ljubene osebe. Pešačili so med vasmi, ves čas pridno urejali svoj "grunt", pripravljali ozimnico, bežali v tujino po iskanju prihodnosti in hrepeneli po nedosegljivem ... neuslišane ljubezni, brezmejno sanjarjenje, vaška zborovanja in divje zabave, skrivanje sporočil na seniku, naivne misli mladih gospodičen in zlobnih jezikov vaščanov. Čutili so enake praznine, primankljaje, hrepenenje, jezo, ljubezen ... le da so včasih zlivali svoje veselje in sovraštvo v pisano besedo, na papir. O tem niso govorili tako kot danes.

Veliko je bilo napisanega; branje tujih pisem mi je sprva dajalo občutek slabe vesti: "Kaj hudiča brskaš po pokojnih glavah? Kam te tako vleče?" sem se spraševala. "Se ima smisel potapljati v tuje misli, poosebljati z ljudmi, ki jih ni več, čutiti tujo bolečino in hrepenenje?" Marko je skomignil z rameni, češ "kdo te bo sodil? Meni je brez veze, morda pa bo pomagalo tebi." Potem me je spomnil na močen TedX-govor Milene Miklavčič, ki sva ga gledala pred tremi leti, na gradu Sevnica. Kaj bi vprašala starejše ljudi, babice, dedke, če bi bili še živi? Sezula naju je s starimi zgodbami in medsebojnimi odnosi, ki se v stoletjih niso tako zelo spremenili ... Uh, moram naročiti njeno knjigo! In ja, grem prebrati tudi pisma in se potopiti v Anino glavo.

"Počasi, tiho, kakor čolnič življenja,

kakor misel zaspanca, hitiš naprej molče,

da v svoji tamni globini

skriješ tajne kraških kotlin.

Zaman se misel ob Tebi mi ustavi,

zaman v preteklost mi posega spomin,

le bežen smehljaj in skromen vzdih

in vse je pozabljanje Tvojih kotlin.

Kakor sončni žarek nad Tabo

pa v duši odseva mi nje obrat,

a zaman v Tvojih valovih iščem skrivnosti,

ki v pozabljanje s Tabo hite.

In glej! V duhu pred mano vstaja podoba,

ki vzela mi dušni je mir in pokoj,

le - "Dušica" in "srček" mi reci,

pa sreča bo zmeraj.

(A.R., 26.X.1947)

Pri meni se vse vrti okoli datumov in rdečih niti. Izbrala sem hrepeneč zapis, napisan pred 73 leti, katerega datum je hkrati tudi datum najine obletnice. Nekaj dni pred 13. obletnico sva lani podpisala tudi pred-kupoprodajno pogodbo o začasni uporabi in skrbi za posestvo. Za Markov rojstni dan sva nato, letos januarja, podpisala pravo kupoprodajno pogodbo.

Med raziskovanjem napisanega sem se znova učila o pomembnih stvareh v življenju in vsrkala marsikatero modrost, občutila sem različna čustva tujega hrepenenja, mladostniškega sanjarjenja, nedosegljivih ciljev in sprijaznjenja z odgovornostmi, ki jih prinese odraslost ... "moja" Ana je skozi leta utišala svojo notranjost, pogasila svoj ogenj in bila na koncu tako prazna, oropana svojih občutij, sanj, želja. Bili so "takšni časi" in se je "tako pričakovalo", bilo je veliko dela in obveznosti. Seveda sem mnoge zgodbe zaključila s svojo domišljijo in s svojo resnico, ker resničnih zaključkov nisem našla. Zraven pa brskala po sebi in se prvič zavedla, da moram odpreti tudi svoje stare dnevnike in najti nekaj izgubljenih iskric. Na koncu, ko sem v rokah držala še zadnja pisma, sem čutila njena razočaranja, otožnost, a hkrati resno energijo in žensko moč. Zasmilila se mi je. Izgubila se je, njen slog se je spremenil, spremenila se je ona. Odrasla je in nehala sanjariti.

Na tleh sem, v razmetanem prostoru pobrala zložen papir. Z že zelo starikavo pisavo, ko tresoče roke niso več obvladovale pisala je napisala "Prosim, odpravite napako. Ana." Napisala je vsakdanje sporočilo, predvidevam za popravilo televizorja ali drugega aparata, a kot zaključek pisem, ki sem jih takrat brala, je v meni naredilo tak pretres, da sem sporočilo nosila v žepu delovske jakne še tri mesece. Odpraviti moram napako. In dobro sem vedela, da napaka ni v elektroniki. Niti ni njena.

Ja, prav ste ugotovili ... najdba svojega kotička na zemlji, pospravljanje podstrešja, umikanje negativi, vse to so bili povodi za moj blog, za ponovno oživitev Donche ter hkrati mali vetrič svobode in resnic, ki jih iščem za srečnejše življenje. Vsi ves čas nekaj iščemo, podzavestno se spotikamo ob isto kamenje, ujamemo v venomer iste vzorce in ne vemo, kaj je tisto ščemenje v trebuhu, ki se pojavlja vedno znova. Včasih zapakiramo iskanje v toliko škatel, da niti več ne vemo, kaj iščemo in zakaj reagiramo na določene stvari enako. Kak je občutek, ko najdeš? Sama sem začela ozaveščati prijetne občutke mini najdb. Mini resnice, mini modrosti in tako dober občutek! Odpravljam napako.

howhow, Doncha