Dnevniški zapis 1: Prevzem ključa

Petek, 8. november 2019

Ko sem se odločila, da bo blog #maštimojohišo ugledal luč sveta, si nisem mislila, da bo blank v glavi tisti, ki bo prvi nastopil ob prevzemu ključa. Ključa Slogi-hiše, ki bi bila najprej v najemu, midva pa jo lahko začneva urejati. Kot, da se pogovarjamo o scenariju, da greva čez 5 let na potovanje. Tako daleč, tako neoprijemljivo, tako ne-jaz in tako ne-on, da so tisti ključi v roki že skoraj goreli od vročine, ko sva podpisovala pogodbo.

---

… tokrat me tišči v prsih že dva meseca. Kar slabo mi je od sreče in strahu. Ker se pri nakupu hiše na lastno pest počutiš kot na ruski ruleti. Ker je tvoj razvoj, tvoje življenje odvisno od tvojega biznisa. Sam si odvisen od sebe in če gre v napačno smer, si najebal. A lot! Si pripravljen na skok v neznano, ki bo zapečatil tvoje življenje?

---

Čudno. Čudno, za dva mlada človeka, ki sama korakata v velik, strašen svet odraslih. Najini starši so parcelo videli le 1x in za prevzem ključa jima danes še nisva povedala. Verjetno zato, ker nama je že agentka veselo stisnila roko in čestitala, midva pa sva melanholično jadrala vsak po svoji prenatrpani glavi. Tako prenatrpani, da se je na trenutke zdela tako polna, da je bil odziv čisto prazen. Ker to nisva midva, ampak neka robota, ki sta očitno veliko močnejša in pogumnejša. Neki močni lučki v naju, ki že 12 let rineta in rineta z glavo skozi zid, šparata za sanjski košček na Zemlji, medtem ko se telo sprašuje »Kaj hudiča se dogaja? Kam gremo? Kam zavijamo?« Midva pa sva kot dva prestrašena otroka nato sedela v avtu in v tišini tuhtala, če morava odpreti šampanjec ali bi se za 1 dan skrila pod kovter in spala, kot da se ni nič zgodilo. Mogoče bi morala jokati ali kričati. Od sreče, od panike, od strahu. Tako sem se počutila pri izbiri faksa, tako sem se počutila pri nakupu rabljenega kombija in še kakšnih »velikih« odločitvah, ki so danes tako majhne in nepomembne. Ker je skok v neznano tako srhljiv, a poživljajoč.

To je življenje. Slabost v trebuhu je bila takrat morda prisotna nekaj dni … tokrat me tišči v prsih že dva meseca. Kar slabo mi je od sreče in strahu. Ker se pri nakupu hiše na lastno pest počutiš kot na ruski ruleti. Ker je tvoj razvoj, tvoje življenje odvisno od tvojega biznisa. Sam si odvisen od sebe in če gre v napačno smer, si najebal. A lot! Si pripravljen na skok v neznano, ki bo zapečatil tvoje življenje? Em … ne, grem se skrit pod posteljo za pet let in prilezem ven, ko bo mamica rešila situacijo. Za trenutek se zdrznem. Ne, nisem človek, ki bi slonel na drugih. Sem oven in sama rinem in rinem skozi zid, ko se nekaj odločim. Ker moraš za svojimi odločitvami trdno stati in prevzeti zanje odgovornost. Tisti del plahe ovčke, ki včasih nadomesti mojega ovna, bi bil problem, če ne bi imela ob sebi pravega pastirja. Glavo mi napolni z optimizmom, motivacijskimi govori, in s pravimi besedami iz mene potegne bojevnico, ki ovire spreminja v izzive. In ko nastaviva svoj mindset na prve tire, potem sva neustavljiva. Ču, ču, ču … izzivi, prihaja neustavljivi vlak mladega elana!

---

Mami sta takrat zavijali z očmi. No, priznam, tudi jaz. Ker je bilo pač čudno. Ker ni bila svetovna odvetniška pisarna ali svetleč atelje nekje v Parizu, kot je za pričakovati od zagrizene odličnjakinje. Sploh pa kavč-varstvo v Brežicah. Wtf?

---

Sanjava mladina – to sva. Sanjava mladina z visokimi cilji, ki so se par let nazaj zdeli kot otroške sanje o samorogu z roza grivo. Še skoraj včeraj nama je bil nakup kamina velik zalogaj, danes pa kupujeva hišo. Hišo, ki je nastala iz najstniškega biznisa. Iz skoraj neumne ideje »čuvala bova kužke na našem kavču«, kar je bilo 10 let nazaj blazno čudno, smešno za umret. Jaz sem bila še v gimnaziji, stara 18 let, marko pa 22 let. Šmrkavca s čudnimi idejami. Naivna in neumna. Mami sta takrat zavijali z očmi. No, priznam, tudi jaz. Ker je bilo pač čudno. Ker ni bila svetovna odvetniška pisarna ali svetleč atelje nekje v Parizu, kot je za pričakovati od zagrizene odličnjakinje. Sploh pa kavč-varstvo v Brežicah. Wtf? ... Ampak ta »wtf« je danes moj otrok. Moje vse. Nekaj, kar nama požre toliko ljubezni in časa, da je niti nimava časa širiti in deliti toliko med ljudmi. Ker sva leteča, ker ne jeva, ker sva od jutra do večera na terenu, ker se z družino nimava časa dobiti, kaj šele s prijatelji. Zato se včasih počutim zelo sama. Marko pa izgubljen. Tako sama in izgubljena, kot včeraj pri prevzemu ključa. Ker nama nihče ni mogel svetovati – dobila sva samo mamin prestrašen »Če sta se odločila čisto zares, potem kupita.« Em … Ne, v resnici nimam pojma kako se kar odločiš, da je to to. In da greš v pravo smer. Čisto zares. V glavi pa velik vprašaj, ki sicer goriiii od želje, potenciala, zastavljenih ciljev. Prvi koraki so spotikajoči in blazno srhljivi.

No, in včeraj se opotekava proti trenutnem »domu«, kjer se nikoli nisva počutila domače, ampak samo priseljeno. Priseljenca, nebodigatreba, ker ne spadava, ker nisva po »reglcih« in ne verjameva v fejk družbo ter fejk odnose. Šla sva spat brez šampanjca, jaz samo z večerom joge.

In danes sem se zbudila v jutranjo meglico. Pijem kavo in razmišljam – je mogoče danes dan za vaflje in šampanjec? Hm … Boš praznovala ali se skrivala pod posteljo?

Ah mladina, kako se bova sama sebi smejala čez nekaj let …

howhow, Doncha