Kakšen kotiček pod soncem sta našla?

Življenje na #Slogiju odgovarja na mnoga vprašanja in pomisleke, ki se tičejo najinega osebnega in poslovnega življenja. Nisem prepričana, da lahko trenutno dodobra ocenim mejo med enim in drugim, se pa jo učim postaviti na vsake toliko in si v mislih sestavljam seznam potrebnih sprememb, ki mi jih bo nov prostor omogočal. "Kapacitete in delovna sila" so naju vzajemno v zadnjih letih največ dušili. Tesno povezana eden z drugim, a hkrati sta se problema pri reševanju izključevala in nama povzročala glavobole. Rešitev je bila jasna - potrpežljivost in iskanje svojega kotička - pa sva ga po dveh letih le našla. #MašTiMojoHišo projekt je postal najin! In kljub velikem, pogumnem koraku, je iz mojih pleč padlo veliko breme. Zaradi trenutnih razmer niti ne upam razmišljati o časovnici, urniku, adaptacijah, kompromisih in si ustvarjati prevelikih pričakovanj. Najina #PoPasjeLandija - Bo, ko bo! Ampak, rešila sva osnovne mentalne zagate!

Do takrat žvečiva delovne koncepte, prostorske ureditve, mečeva ideje na papir, in malce tudi sanjariva. Najino platno je velikansko in ima odprtih tisoč možnosti za življenje, delo in vse, kar pride vmes. Zato sva se za več kot 2,5Ha veliko posestvo tudi odločila. Tam lahko uresničiva vse, kar nama pade na pamet - ali pa nič, in uživava samo v razgledu, tišini, svobodi.

Kako izgleda pri vas?

Radovedno me sprašujete, kaj sva našla, zato sem se odločila, da s foto-utrinki predstavim nekaj kotičkov in dušo obstoječih stavb. Malo za vas in vsekakor zase, da ohranim spomine na staro stanje. Da ohranim sledljivost razvoja, da ne pozabim na prve pomisleke, ideje, rešitve. Da me napredek motivira, čeravno se na prvi pogled vse premika počasi. Kaj bo in kako bo izgledalo, kaj vse smo že naredili na novo, pa boste lahko spremljali v prihodnjih objavah, vse do večjih renovacij, projektov, izbire izvajalcev, partnerskih sodelovanj in vsega, kar nama pride naproti - najine glave puščava odprte. Smešno, danes ko opisujem parcelo, vidim, kako dragocena je in lepa, ima krasen potencial in zgodbo. Ko pa sem jo prvič videla v internetnem oglasu, z nekaj brezveznimi fotkami, ufff ... več kot 1 mesec je trajalo, da sem se sploh odločila za ogled. Najino platno ima na voljo 4 objekte z več dograditvami. Starost stavb se razlikuje, prve letnice pa segajo v 1841, 1903, 1904, 1955 vse do 1963. Zaradi preglednosti, danes predstavljam 3 od 4 objektov: - Dotik preteklosti

- Duša kmetije

- Objekt prihodnosti

1. Dotik preteklosti - stara kmečka hiša (grajena l.1841)

Lesena podrtija ima v sebi ogromno starih zgodb. Žal mi je, da je v slabem stanju; mnoga leta je bila predvidena za podiranje - že pred najinim prihodom. Verjetno bo tudi tako končala - zato sem se potrudila s številnimi spominskimi fotografijami. Prostor me vrska vase s svojo skromnostjo, a občutkom za estetiko. Tla sestavljajo strohnele deske in poteptana zemlja, načete stene razkrivajo uporabo naravnih materialov, ki so bili takrat najbolj pri roki. Les, kamenje, glina, slama, kasneje dodano malce opeke. Stene so lepih pastelnih barv, z gumijastimi valčki so narejeni rožni motivi. Strop je iz masivnega lesa in kljub ohranjenem izgledu, med hojo po podstrešju čutim, da hiša utripa pod mojimi koraki. Tloris je enostaven, s štirimi prostori, ki jih povezuje hodnik. Tukaj lahko po lestvi splezaš na podstrešje. Osrednji del je kuhinja, stene so nebeško modre in okrašene s temno modrimi vzorci, poškodovane klopi so z žeblji zabite kar v steno. Vse je strohnelo in razpada. Očarajo me star kamin in strešni petelin, medtem ko mi babica pripoveduje, kako je potekalo včasih življenje v majhnih hiškah. Pokaže mi mizo za pripravo krušnega testa, medtem v sosednjih sobah odkrijeva staro škropilnico, skrinje za spravilo žit, dele voza in stari plug. Moška delavnica je polna kovin. Verjetno včasih ni bila delavnica, saj je neverjetno "dekliška"; ima svetlo roza stene, s srebrnimi motivi palmic. Čeravno siromaška stavba, babica pravi, da je za "tiste čase" zelo fina. Nekaj ljudi mi je napisalo, da bi morala spoštovati kulturno dediščino in hiško obnoviti. Res je, tudi sama sem razmišljala o tem, vendar je obnova česa takega draga, materiali pa so zelo dotrajani. V vsakem primeru bi jo mogli do tal podreti.

2. Duša kmetije - pomožni objekt za shranjevanje in kokošnjak (l. 1955)

Malce mlajši objekt. Pravzaprav, objektek, v katerega sva se oba takoj zaljubila. S pripadajočo zelenico je ena najbolj očarljivih hišk najine posesti, ki seva svojo energijo daleč naokoli. Če ne bi po najinem konceptu pripadala mačkam pri PoMačje, bi jo v nekem drugem vesolju sigurno uporabila za svoj domek. Je zelo preprosta, majhna, betonska hiška. Kakšni so konkretni "mačji" načrti zanjo, naj zaenkrat ostane skrivnost. Vsekakor bo češnja na smetano najini zgodbi PoPasjeLandije; predvideno bo hkrati tudi izobraževalne in duhovne narave. Njeno idejno zasnovo sva zato tesno povezala z lično naštudirano zunanjo ureditvijo. Upam si trditi, da bo tukaj tudi moj kotiček za sanjarjenje.

3. Objekt prihodnosti - stari hlevi, kašče, kleti in prva mlekarna v Kapelah (l. 1903, 1904, 1955)

Čeprav sem napisala, da je "Mačja hiška duša posestva", se vsa prihodnost najinega dela PoPasje zgodbe in nadaljnje širitve, skriva v gromozanskem objektu, ki je bil prej namenjen kmetovanju. Objekt je tudi pretehtal najino odločitev o nakupu posestva - Marku zaradi praktičnosti in velikosti, meni pa zaradi najlepšega opečnatega kotička pod soncem. Ob prvem ogledu sem bila prepričana, da bo namenjen najinem življenju, skozi mesece pa sva postavila nov koncept, vsebine, ki bodo predvideno odprte tudi javnosti.

Objekt je sestavljen iz več gradbenih obdobij - od lesenih kašč, ki se skrivajo pod dotrajanim kozolcem in temeljijo na nekaj velikih kamnih, do razvoja betonske zgodbe o bivši mogočni kmetiji, s prvo mlekarno in velikimi "Ambroževimi hlevi". Sovaščani pravijo, da se pri nas reče "Ambroževo", še iz prapra-časov. Staro imenovanje bo sčasom zamrlo, a bližnji oreh je dobil ime Ambrož in kljub prenovam se bomo vselej trudili ohraniti čar in naravno lepoto kmetije, ki seva daleč naokoli. Najpomembnejšo stvar, ki mi je dal študij arhitekture, je vsesplošna občutljivost na lepoto starih zgradb: ohranjanje zgodb, spoštovanje sloga in motivi narave, duh grajenega tkiva, itn. Vsebina objekta je obširna ter povezuje različne dejavnosti naše panoge. Zaradi velikosti je (žal) njena adaptacija tudi zadnja na izvedbenem seznamu. Moj opečni prostor pa bo zaenkrat služil sanjarjenju ...

O četrtem objektu pa drugič ...

howhow, Doncha