Dnevniški zapis 3: Tja hodim po spremembe+

Sobota, 1. februar 2020

»Ta hiša mi je namenjena,« sem zaključila in objela Karo. Tudi njej je všeč novi raj, navdušeno maha z repkom, ko sediva sredi najinega hriba. Svoboda! Obe jo zavohava.

---

Kaj dogaja v bodoči PoPasjeLandiji? Postopek nakupa je v teku, držim pesti, da bo izpeljano brez problemov. Papirji tu, papirji tam, podpisi, krediti, najini ABCDŽNJ rezervni plani in narejena časovnica razvoja posestva. Zaenkrat smo, v navalu januarske motivacije, od mojega zadnjega javljanja v dnevnik iz parcele odpeljali 10 polnih kombijev sortiranih smeti in zakurili kup lesene krame. Babica je prišla na ogled rastlin, da mi pokaže, katera roža zdravi katero bolezen, mami je zavzela svojo slavno vlogo kurjača, nekaj Markovih kolegov je zagrizeno odnašalo težko opremo in pomagalo pri čiščenju, vključil se je tudi bivši oskrbnik kmetije. Hvaležna sem za vsak par rok, ki nama priskoči na pomoč. V vsem navdušenju, kako so objekti postopoma začeli dihati, niti nisem prepričana, da sem fotografirala prvotno stanje. Verjetno nisem, a povem vam lahko, da je bilo "vsega povsod, od povsod do povsod". Glavna nadzornika, Twix in Kara, sta v vsakem novem prostoru naredila obhod in preverila morebitne mišje luknje ter vse, kar bi se lahko premaknilo pod kupom stvari. In, ko je bilo »ozračje čisto«, sem začela s sortiranjem in spoznavanjem skrivnosti bivše mogočne kmetije.

Sortiranje in pospravljanje imam rada, zato sem dneve prebila v temnih kamrah novega prostora. Verjetno tudi v temnih kamrah svoje glave, kjer sem sortirala podivjane misli. Pogosto greva s Karo tja kar sami, jaz raziskovat svoje skrivnosti, ona skrivnostne mišje brloge. Radovednost naju je vsrkala na podstrešje hiše, v temno delavnico, v lesene kamre, v lično zapakirane škatle, v pisma, v sanjarjenje … in za trenutek sem bila tudi jaz pokojna Ana, ki tu sanjari, piše zgodbe in pesmi, ima rada red, a radovedno kuka v nepoznan svet izza domačega zidu. Topel občutek, toliko podobnosti, sanjarjenje, upanja polne duše … »Ta hiša mi je namenjena,« sem zaključila in objela Karo. Tudi njej je všeč novi raj, navdušeno maha z repkom, ko sediva sredi najinega hriba. Svoboda! Obe jo zavohava. … Zdaj hodim tja, na sonce. Na mir in nežno žvrgolenje ptic. Trenutno ne hodim po spremembe na parceli, hodim po spremembe na sebi. Spreminjam se, saj zdaj bolj vem, kaj je moja definicija svobode in kako se bodo s postopnim razvojem lokacije, malce spremenile tudi moje osebne vrednote in bom lahko rešila logistične težave, ki jih nama trenutna situacija ne more ponuditi. Hkrati pa bo tako poskrbljeno za moje duševno zdravje. Svoboda!

---

Februar je mesec vrhunske motivacije in neskončnih akcij na najinem posestvu. Kar naenkrat se zdim sama sebi tako usidrana in mogočna. Takšne inspiracije nisem čutila že dolgo. Iz kod izhaja, ne vem, predvidevam pa, da naju vsak dodaten kombi odpeljane stare krame požene naprej.

---

»Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu,« je Ghandijevo vodilo, ki sem si ga za svojo pot izposodila pred kakšnimi 12 leti, ko sem začela pomagati brezdomnim živalim. Po svojih močeh se vedno trudim delati dobro, včasih z malenkostmi, včasih pa sanjarim o večjih projektih. Ideja o namestitvi za brezdomce je vsekakor češnja na smetano, nekaj kar si želim že od malih nog. Ideja o ustvarjanju novih priložnosti za brezdomne pse, je opomin, da je življenje eno samo, da je srečo ter dobroto pomembno deliti, da bi jo občutil tudi sam. Že mnogo let z Markom pogosto k sebi vzameva kakšno brezdomno bitje, a sva s prostorom in časom vedno zelo omejena. Bomo videli, gremo korak po korak – ker, roko na srce, še svoje postelje nimam tam, niti skodelice ali zobne ščetke. Parcela zahteva čas, delo in denar. Časovnica, ki sva si jo postavila naju v PoPasjelandijo letos le začasno predvidoma seli konec aprila-maja, do konca sezone. Z drugimi besedami, privoščiva si lahko osnovne popravke in začetek vzpostavljanja zunanjih površin za pse … midva sva v drugem planu, zase bova poskrbela kasneje.

Konec prejšnjega leta sva bila zadržana s sanjarjenjem, za nama so tedni reinštaliranja možganov in tihega razmišljanja o spremembah, ki prihajajo. Lahko bi rekla, da sva svoje dvome prežvečila, vsak zase in potem še oba skupaj.

Februar je mesec vrhunske motivacije in neskončnih akcij na najinem posestvu. Kar naenkrat se zdim sama sebi tako usidrana in mogočna. Takšne inspiracije nisem čutila že dolgo. Iz kod izhaja, ne vem, predvidevam pa, da naju vsak dodaten kombi odpeljane stare krame iz Slogonskega požene naprej. Vrstijo se akcija, za akcijo.

Brskanje po skritih kotički 2,5 ha parcele me je odneslo v moja najsrečnejša in igriva leta, ko sva s sestrično počitnice in vikende preživeli na babičini kmetiji. Iz vej sva sestavili bunker v gozdu, splezali sva na drevo in viseli z glavo k tlom. Včasih sva celi dan preživeli v gozdu, spet drugič sva pasli kokoške in na gugalnici odkrivali male otroške skrivnosti. O, ja … to je to, kar sem iskala. Voham svobodo! howhow, Doncha