+ Brez "gnezdenja"

Zavijem z očmi. Fantje, zberite že ta jajca na kup in se ne preseravajte v moškem svetu, kjer organiziranost očitno zmoremo samo ženske.

Nekje vmes sem nehala pisati blog. V procesu novega prispevka, v vročični pasji družbi, v užitku sezonske gužve in s prijetnimi frfotavimi brcami v trebuhu. Bi želela deliti, a so bili občutki tako mešani – jesen se je zdela tako daleč, poletje dokaj normalno, a je s soncem prišel tudi podzavesten strah, z velikim cmokom v grlu »Prihaja poletje, renovacija stanovanja se bo z dopusti sigurno zavlekla!«

Moj naveličan pogled proti gradbišču je že tedne isti … prostor ima obliko bivališča in se približuje moji vizualizaciji, vsem načrtom, a manjka toooliko zaključkov, na katere ne morem vplivati. Vsak kvadrat ploščic me navda z občutkom, da se, sicer po polžje, premikamo v smeri zastavljenega cilja, vsak viseč električni kabel pa me pogreje k arogantnosti današnjega profila »majstrov«. Vsi imamo gužvo. In bijemo bitko s časom. Bom hodila po stanovanju s svečami? Obiski delavcev se včasih zdijo kot občasen hobi, izgovori in "stokrat oprosti" pa kot zlajnana melodija. Melodija, ki se pridružuje srhljivo ukoreninjenem pregovoru "najprej štalca, potem pa kravca." Tale naša "kravca" je vse bližje ... tisti, ki so obljubili "štalco" ali le del nje, pa definitivno niso ženskega spola in se v svojem urniku ne brigajo za stres, strah, občutek pomanjkanja varnosti, potrebo po "gnezdenju" in pripravah na popolnoma nov svet, ki ga prinaša dojenček. Še manj jih briga ženska ranljivost v nosečniškem obdobju - in to, da se s trebuhom drenjamo v mali stari kmečki hiši - brez svojega prostora, brez jedilne mize, brez marsičesa, kar bi ocenila kot "osnova". Grdo, res grdo.

Zavijem z očmi. Fantje, zberite že ta jajca na kup in se ne preseravajte v moškem svetu, kjer organiziranost očitno zmoremo samo ženske. Jezna kot ris ... ker sem pri najinem delu jaz tista, ki postavlja urnike. In vem, koliko opravkov bi bilo pozabljenih in prestavljenih, če ne bi forsirala tempa. Hkrati tudi vem, koliko organizacije nama je padlo v vodo v zadnjih letih, ko nimava urejenega delovnega prostora in so fascikli na vseh koncih in krajih. Tudi za to nujno potrebujeva svoj prostor - bila bi mirna, da se iz treh hiš moje stvari le vrnejo na kup - pred porodom. Še pred novim kaosom, ki prihaja. Medtem rastemo! In od 7 meseca smo nadoknadili trebušček. Hecno! Še vedno gre tako postopoma, da k sreči ni čutiti sprememb v ravnotežju, težišču, teži, gibljivosti. Torej, gibanje brez ovir – no, razen prepogib naprej me preseneti »o, matr, globok priklon!«. Še dobro, da Gagi pobira padajoče predmete. Vlogo asistenta nosi z največjo vnemo, kako bo šele jeseni ponosen, ko bo napredoval v dvojnega asistenta!

Mimogrede – romantika o psih, ki se vedejo drugače v nosečnosti, odpade. V resnici asociacij in preteklih izkušenj o dogajanju v trebuščku in hormonskih spremembah nimajo. Pa tudi jaz se vedem popolnoma enako kot prej, ohranjam aktiven urnik, odlično se počutim, tako da reveži še vedno ne slutijo, kaj jih čaka!

Da se izognem pritisku in kaosu novodobnih nebuloz gradbeništva in vpikljivim komentarjem okolice, svoj fokus večinoma usmerjam k svojemu delu. Mi pa je žal, da ne bom dobila priložnosti »gnezdenja« zadnje tedne, ko bi se vsaj za trenutek malce umirila in nehala pretvarjat, da »sem normalno« in so časi popolnoma isti kot vsi do sedaj.

howhow, Doncha