+ Imeti otroka? Delo na sebi (2. del)

Dobila sem vpogled v nov čas, čistino v glavi in nepoznan počasen tempo, da sem lahko realno pogledala na vse, kar mi povzroča cmok v grlu in dnevno stisko … In bile so vse prvine, ki sem jih občudovala in cenila pri sebi, vse privzgojeno in pospremljeno z družbenim aplavzom.

Marsikdo si ob branju bloga morda ustvarja napačno predstavo o mojem »tehtanju situacij«. Ni tako komplicirano, »overthinkano«, popredalčkano in secirano v zadnje detajle. Nisem več človek, ki preračunljivo načrtuje in obsedeno koordinira dogodke s tisoč scenariji v »kaj pa če« in »kako bi bilo, če bi bilo« ali »kaj si bodo pa mislili«. Daleč od tega … v zapise poskušam nabrati momente desetletja in mimoidoče razmisleke, ki so včasih le podzavestni občutki ali hitra misel. Ah! Nekaj iztočnic in dilem si zamislim in potem pustim času čas, da delčke mozaika sestavi v smiselno sliko. Da »sprocesiram« in se slike tudi sama navadim. V 2. delu razmisleka o osebni rasti za "imeti otroka" dodajam nekaj zlatih iztočnic, kako sem pospravljala svoje "podstrešje", kako poskušam postaviti mejo in si priznati, da sem le človek.  

Na blogu sem že nekajkrat napisala, da živiva eno simpl filozofijo pasjega slinastega hippie lajfa, kjer se učiva čutit in delit pozitivo (tudi takrat, ko je vse negativno nastrojeno). V veliki pasji družini se skozi leta naučiš ceniti popolnoma drugačne stvari, kot pa vrednote, v katere si bil vzgojen ali jih družba pričakuje od tebe. Čas teče drugače, prostor in zasebnost sta definirana drugače, prioritete so pri dobrobiti psov in ne pri tvojem privzgojenem konceptu dneva. Delo z živimi bitji pomeni en kup iznajdljivosti, kontroliranja lastnih čustev, mirnih reakcij v vseh situacijah, nenehne skrbi, na glavo obrnjeni urniki, nočno zbujanje z driskami in bruhci, obiske veterinarjev, opazovanje gibanja in počutja psov, načrtovanje dnevnih aktivnosti … in tisoč objemov, tolažb tekom dneva. Tu si kot mama, vodja in steber drugim.

Skozi leta se tako učiš posebne potrpežljivosti, predajanja in prepuščanja flowu; dajati ljudem in živalim svoj prostor in čas, slediti naravnemu tempu odvijanja dogodkov, kjer ima vsaka stvar svoj namen in življenjski nauk. Ne prehitevaš, ne forsiraš svoj prav, ne preskakuješ korakov, se prepustiš … a držiš fokus v svoje cilje in trdo delaš zanje. Poskusiš – in ja, stokrat vmes te odnese in se moraš vrniti nazaj v svoj fokus. Jaz to svoje verovanje opišem kot »Vesolje«, Marko pa svojemu pravi »bog Naključij«. Kakorkoli, zame ni nič naključno … vse je v zvezdah, in tudi najina odločitev za otroka je bila zapisana v tam - za točno ta čas.

Ne vem, ali je največji problem to, da verjamemo nekim smernicam družbenega prepričanja o prav in narobe, ali iskanje univerzalnega recepta o življenju, ki nikoli ne doseže vrha sreče, ali pa pač moramo biti tako izgubljeni in se iskati skozi življenje, da ohranimo zanimanje za življenje samo.

Skozi odraščanje daješ na stran vzorce, ki te bremenijo in niso prenosljivi v tvoj izbran lajfstajl. Kar nekaj takih sem se morala znebiti tudi sama. Da sem lahko zadihala. Da sem lahko trezno razmislila o družini nekoč. V sebi nosim načela urejenosti, strogo upoštevanje ure, težko obremenjenost s profesionalnostjo, natančnostjo, odzivnostjo, dolgimi TO DO seznami in ustrezanjem vsemu in vsakemu … vse, v kar sem se natrenirala v osnovni šoli in vse, kar je postalo obremenjujoče od časa srednje šole naprej. Ker meje med zasebnim in poslovnim življenjem nimava, sta pritisk in teža odgovornosti do obojega močno pritiskala name in v obdobju mladostniškega razvijanja poslovne ideje sva v navalu dela tudi najmanj »živela«.

Opuščanje okvirjev je dolgotrajen proces … in kar nekaj okvirjev je bilo težko preseči. Ko se pri želji za spremembe sprašuješ, kako spremeniti še tempo dela in narediti drastični preklop … vesolje včasih malce pripomore. Korona-situacija je bila pika na I, cleancut v moji glavi, ko sem večletni razmislek lahko končno začela prestavljati  v prakso.

V preteklih blog-objavah "ROZA" kategorije pogosto omenjam koronsko obdobje kot pomemben čas čiščenja človeških podstrešij. Kot pomembno "bremzo" podivjanega vrtiljaka, ki je iz ljudi privlekel zaprašene kupe prtljage in nepredelanih zgodb, nekaterim spremenil pogled na življenje, svet, odnose, postavljanje vrednot. Vsi nekaj predelujemo in se uspešno ali neuspešno vrtimo v istih krogih ter iščemo izhode iz motivov. To obdobje je bilo velik klicaj za vse, ki smo bili pripravljeni odpreti svoje kovčke in začeti zlagati cunje na prave poličke. 

Tako ali drugače se skozi življenje spotikamo ob kamenje, privzgojeno, prirojeno, naučeno, pa padamo, se pobiramo in ugotavljamo, kako se otresti vnaprej tlakovanih poti ter postaviti nove - svoje. Ne vem, ali je največji problem to, da verjamemo nekim smernicam družbenega prepričanja o prav in narobe, ali iskanje univerzalnega recepta o življenju, ki nikoli ne doseže vrha sreče, ali pa pač moramo biti tako izgubljeni in se iskati skozi življenje, da ohranimo zanimanje za življenje samo.

Dobila sem vpogled v nov čas, čistino v glavi in nepoznan počasen tempo, da sem lahko realno pogledala na vse, kar mi povzroča cmok v grlu in dnevno stisko … In bile so vse prvine, ki sem jih občudovala in cenila pri sebi, vse privzgojeno in pospremljeno z družbenim aplavzom. Točnost. 100% odzivnost. 100% zanesljivost. 24/7 pripravljenost. Urejenost. Tekma s sabo. Primerjanje z drugimi. Obkljukani dnevni seznami. Nezmožnost reči drugim NE, a sebi prevečkrat. Dnevi od 6h do 22h za druge, brez pavz, brez časa za obroke … To je tema, o kateri sem tudi največ pisala na blogu, že iz srednješolskih let. In navade, katerim sem se skozi leta počasi upirala in jih opuščala.

Ne grem v detajle, saj lahko vsakdo najde in pretehta svoje občudovane in/ali zasovražene vrline in ovrednoti svoj odnos do njih. Sem pa nekaj takih zlatih pravil strpala v seznam (in sploh ne bom opisala, kakšne negativne občutke sem si povzročala in kako sem včasih delala s sabo):

1. OPUSTI PLANNER – Boleče, kričeče, krvavo, a … Manj planov, več trenutkov v življenju. Opusti natančno splaniran urnik od ure do ure, za mesece vnaprej. Četudi pozabiš na kak dogovorjen termin – človek si, nauči se, da nisi 100%. Neodgovorna odgovornost, sprejmi jo zase.     

2. ČAS, KI DUŠI – Vsak hiter tempo je lahko še hitrejši – ne prehitevaj samega sebe, nikoli ne bo dovolj. Sploh dihaš s polnimi pljuči ali se mučiš s plitkimi dihi? Delaj počasi, premišljeno in zavestno.

3. ČAS JE RELATIVEN – Kdo uokviri čas? Zanj se dušiš, samokaznuješ, napadaš, nestrpno stopicaš v koloni in trobiš negativizem naokoli. Za 5 minut zamude si lahko pokvariš dan – ali življenje. Ali pa nič, če dogovorom daješ okvirno uro ali časovni razpon. Zamujanje ni nespoštovanje, pri delu z živimi bitji pravzaprav nikoli ni samo od tebe odvisno, kdaj boš šel na pot in kdo bo zamudil k tebi.

4. DOMA »POZABI TELEFON« - Ekran zakriva lepote realnosti, preusmerja in te rine v tematske okvirje. Odmeri si čas telefona, pozabi ga doma, bodi prisoten v trenutku.  Če svojega urnika nisi sposoben uokviriti v 8-urni delovnik, odpusti »24/7 tajnico« v sebi. Neodziven in neresen? Kaj pa prisoten in živ? Tukaj in zdaj, sfokusiran na človeka, ki želi s tabo deliti svoj čas.

5. INTERVALNI KLICI – Jutranja budilka naj ne pomeni rafala klicev. Ne živiš v klicnem centru! Nekomu je jutro ob 5h, drugem ob 8h. Tvoje jutro, tvoja rutina, tvoj začetek dela – po prioritetah. Rafal klicev ne bo rešil sveta, odvzel ti bo pozornost od primarnega dela – v urnik ga umesti intervalno. Pripravi pa se – marsikateri klicatelj te bo opomnil z »sem vas že dvakrat klical danes«. In?    

6. TESTOPISNO UGAJANJE – Leposlovno, s tisoče pridevniki, zahvalami, spoštovanji in oproščanji v enem samem sporočilu. Ali pa smejkoti in dodatki, da omehčaš besede in dodaš čustva sporočilu? Ga tisočkrat preverim in popravim, četudi tipkam mail preko telefona? Je res pomembno izgubljati čas ali napišem bistvo in nadaljujem z ostalimi desetimi?   

7. ČAS ZASE in ČAS ZA OBROKE – V okviren urnik si dovoli vključiti čas za obroke in »svoj čas«, ki ni del tvojih hobijev. Lahko je sedenje, počitek, čas za prijatelje, še raje nekaj ženstvenega, kar si nikoli nisi upala dati na urnik, kot npr. kozmetični salon, masaža, razvajanje … Slaba vest, kajne? Postavi se na prvo mesto.

8. REČI »NE«  - Čeravno vso telo kriči, da bi želela ustreči vsem zahtevam. In ja, vem, da zmoreš vse, tudi nočni urnik in vikende … a danes ne rabiš. Zavrni ponudbo. Življenje NI tekma, ne tekmuj  s sabo in se ne primerjaj z drugimi. Postavi si zdravo mejo.  

9. LOČI VIKEND OD TEDNA – Delaš vse dni v tednu, vse dni v letu, brez dopusta. Delaj, a loči potek medtedenskih dni in vikend aktivnosti – najsi bo to stik s strankami, dviganje telefona, ure za počitek. Naredi mejo pomembnosti klicev, na katere odgovarjaš med vikendom. Poslovno planiranje ob nedeljski župci pri mami morda ni najboljša izbira.

10. VRŽI SE IZ CONE UDOBJA – Rutina, čeravno delovna, pomeni domačnost, držanje fokusa in vrtenje v svojem krogu, četudi nezdravem, obremenjujočem, obsedenem. Če tekočega leta ne sestavljajo dopusti in prazniki … naj strmenje k izzivom in posebnim nalogam doda letu mejnike. Tebi pa odklop, svobodo, motivacijo, odmik misli … zmoreš!

 Za zaključek pa:

 »TO NI TVOJE, TO JE NJIHOVO« – Spremembe so v tebi in ti veš, zakaj jih potrebuješ. Drugi jih ne bodo razumeli, čutili, želeli. Imajo svoje resnice, svoje poglede in se vrtijo v svojih krogih – ti veš, kaj je zate dobro. Nič slabega misleč pripravljen sprejmi hladne klofute. OK je – to ni tvoja frustracija, to ni tvoja težava, ne vpletaj čustev. Imajo slab dan / Nisi v skladu z njihovimi načeli / Vsi ne moremo biti vsem všeč / Vrtijo se v svojih vzorcih ... Povedali ti bodo, da »se nisi javil na telefon«, da »so klicali že zjutraj« in ti »v nedeljo pozvonili na vratih«. Napisali ti bodo, da »si poslal nespoštljiv mail« in mu dodali svoja čustva, svoje zvoke, svoje trenutno počutje. Rekli ti bodo »da si manj dostopen, manj odziven, morda neresen.« Očitali ti bodo, da »nimaš nič časa«, »da si spet zamudil«, »da se drugače obleci« itn.

In prekleto bo bolelo! Pekla te bo slaba vest, ubijalo bo tvojo samozavest, pulil si boš lase in se spraševal, če se ne bi raje vrnil v svojo svetu perfektno različico … takšno, ki jo imajo vsi radi ... takšna, ki ne živi zase ... in se zopet izgubil v služenju drugim. Na tebi ne sloni ves svet, tvoj čas tukaj je omejen.     

In priznam - še zdaj se včasih v notranjem konfliktu prekleto zasovražim, ko stopim na eno ali drugo stran. Ko si priznam, da sem stopila korake nazaj. Ampak je OK, prav je, da se zavedam svojih manjk ... in stremim k temu, da bom polno in prisotno živela za nas, za najin hippie pasji lajf in najinega otroka. Svet ne sloni na meni!