Kara v metuljih

To je slovo, za katerega bi si želela, da bi lahko trajalo neskončno. To je najino slovo. Zanjo, za eno in edino. Večno mojo. Najino, vašo, kraljico vseh src. ENKRATNO IN NEPONOVLJIVO. KARO.

Draga Kara,

S pismom zavlačujem. Že dolgo. Začnem tipkati, brišem, zaprem program. Potem se vprašam, sploh potrebujem ta zapis? Verjetno ga, drugače ne bi razmišljala o njem tako pogosto in ga ves čas sestavljala v glavi. Slovo ne sme kar zbrzeti mimo človeka. Niti ni namenjeno iskanju tolažbe, pozornosti, ne želim se nikomur smiliti. Žalovanje je osebni proces. Ne najdem besed, ne morem opisati, niti nimam potrebe pojasnjevati, kakšno vez sva imeli, kako sva se čutili, brali ena drugo kot odprto knjigo. Tega se ne da opisati, lahko se samo čuti. Občutki najine povezave nama ostanejo za vedno. In zanje sem zelo hvaležna. Življenja brez tebe si nisem predstavljala, prazno je, drugačno. Sprijaznjena sem z minljivostjo, z izgubo, z bolečino... a še jočem, ker pogrešam.

Ko k sebi vzameš živo bitje, hkrati sprejmeš tudi dejstvo, da se boš moral od njega enkrat posloviti; že zaradi krajše življenjske dobe, če gre drugo vse po planu. Z Markom pogosto opazujeva, kako se najini psi starajo, upočasnijo ritem, modro preudarjajo odločitve in kak dan raje prespijo na kavču, kot da bi se podili po travniku. Skupaj radovedno odkrivava nove sive dlake na pasjih smrčkih in okoli oči, ki počasi izgubljajo bistrost. Nekateri se izgubam izogibajo, ker ne zmorejo sloves, ne želijo čutiti bolečine, se soočiti z žalostjo. A, ta bolečina te dela človeškega! To je življenje – čutiti, ljubiti, se učiti o odnosih, komunicirati, se izražati, prepoznavati in izražati čustva, se soočati s problemi, s slovesi, sprejemati kompromise, se učiti o življenju in sprejeti kako nepomembni, majhni smo v primerjavi z vesoljem. Vse mine, vsi bomo enkrat odšli. A dokler smo tu, potrebujemo bližino, toplino, dobrega prijatelja, zvestega spremljevalca, nekoga, ki te ljubi, posluša, deli s tabo srečne občutke in ti daje podporo v težkih časih. To si bila TI, Kara.

Kot sem že napisala, ne čutim potrebe, niti ne znam dobro pojasniti, kakšna je veza med človekom in psom, ki leta in leta skupaj čutita, sobivata, sodelujeta pri delu na terenu, v poslovnem življenju, hkrati pa si delita posteljo in kavč. Oba pod istimi dražljaji, z isto budilko, istim urnikom, v istem tempu, z isto stopnjo dnevnega stresa in veselim pričakovanjem večera, ko Dona ugasne luč, ko se vsi stisnemo pred kaminom. Takrat se utrip hiše ustavi, nastane tišina, vse je OK; čas je za hvaležnost, objem in čohljanje za ušesi.

Kara, bila si vse to in še več. Samostojna spremljevalka mojega vsakdana zadnjih deset let, moja pasja punčka, moja ljubezen, prijateljica, zvesta spremljevalka, moja duhovna učiteljica, vodilni del našega tropa, pasja mama, moja sodelavka, mentorica otrokom, terapevtka za starejše, učiteljica brezdomnim živalim, začetnica PoPasje zgodbe, športnica, odlična šolarka in trikmajsterka, najin skupni »pasji otrok«, vse naj naj naj naj … vse, v presežkih! In daleč od "le pes". Za to si potrebovala teriersko dušo, pogum, samozavest, socialno žilico, ogromno koncentracije, živcev, privajanja, vadbe, samokontrole, dela. Hkrati si zmogla toliko čustvene inteligence, branja človeške mimike, govorice drugih živali, se nanje odzivati, samostojno odločati, komunicirati. Široko si predajala svojo modrost, vsem ki so prišli v tvoj svet, in ni čudno, da si bila ljubljenka množic. Empatična in samostojna si bila, že leta in leta si vedela, kaj se od tebe pričakuje in te ni bilo potrebno veliko voditi. Če ne prej, si vsekakor z iZOOdijem doktorirala v pasjelogiji – sproščeno delati in srečati okoli 2.500 ljudi v dobrem letu je vsekakor uspeh, ki poboža vsakega pasjega vodnika. Enkratna si bila!

Iskreno, opisovanju sem se želela izogniti, ker imam občutek, da tako fantastičnega psa, za katerim je barvito in polno življenje, ne morem opisati v vseh NAJ-vidikih. Občutek sem imela, da ti bom naredila krivico, če ne opišem popolnoma vsega, če pozabim na kaj pomembnega. Želela sem narediti neskončne videe, neskončne albume, koliko spominov smo ustvarili skupaj! Zbrala sem slike vseh desetih let, od kar sva skupaj. Še v knjigi in na televiziji si nastopala. Želela sem, da bi videli, kako si bila dragocena, kako prekrasna, kako pomembna … ne le zame, za vse. Med žalovanjem sem spoznala, »Tega se ne da opisati, tega se ne more razumeti, lahko se samo čuti. Občutki najine povezave nama ostanejo za vedno. In zanje sem zelo hvaležna.« Kakorkoli te opišem, boš za mnoge "le pes" in vsako besedilo bo krivica tvoji enkratnosti.

Priznam, na življenje brez dveh mojih pasjih punc nisem bila pripravljena, čeravno sem pred tremi leti, ko je imela Tia hujšo krizo, sunkovito spoznala, kako se vsi najini psi starajo. Kako preskakujejo leta in vstopajo v jesen življenja. V resnici sem se takrat začela vsak dan zahvaljevati za trenutke, obujati spomine in šteti tudi tvoje sive dlake na črni piki pri ušesu.

Vse enkrat mine. Ščasoma bo nehalo boleti, čeravno sem se na začetku izogibala tvojim slikam, se zdaj nasmehnem vsakemu najinemu trenutku, pregledujem albume in vem/vidim/čutim, da sva se imeli odlično, da sva si toliko dali! Da sva imeli srečno, bogato, aktivno, skupno življenje. V teh desetih letih si šla z mano skozi različna obdobja in z mano odkrivala svet odraslih. Bila si moja gimnazijska opora in spodbuda pri učenju za maturo, v študentskih letih si me spremljala na faksu, z nama, z Markom, si začela kreirati PoPasje zgodbo. Z mano si hodila na dobrodelne stojnice, reševat živali iz neprimernih razmer, z mano si hodila na pasje prireditve, na morje, skupaj sva odrolali in preskirojali na stotine kilometrov, več stokrat osvojili vse Posavske hribe, vreščali sva ob vodi, se SUPali, imeli sva tekaško obdobje, kolesarsko obdobje, z mano si šla celo na športne vadbe, sprehajat v zavetišče, socializirat plahe pse, delat na veterino in se sladkat v fine restavracije. Naredili sva na tisoče skupnih kilometrov. Ustvarili na tisoče spominov. Bila si kraljica psov in muc, oddelala 100+ izobraževanj in delavnic v vrtcih, šolah in na različnih organiziranih seminarjih, taborih. Večkrat sva stali na odru, vodili prireditve ali ljudi navduševali s trikci in lumparijami. Neustavljivi sanjački ... vsaka pa svoje!

Od slovesa je minilo že skoraj pol leta, še kar me spremljaš. Slišim te na parketu, čutim te na blazini, vidim te v belih metuljčkih. Dva me spremljata kjerkoli sem. Nasmehnem se in grem v dan bolj hvaležna, za vse, kar si mi dala.

Hvala ti.«

PoPasjeLandija je bila Karin najljubši prostor, zato se ob izgubi tja nekaj časa nisem rada vračala. Sprememba prostora je bila namenjena tudi njej, za zdravo psiho v jeseni življenja, za uspešno upokojitev po letih dela, za rekreativno lovljenje mišk, kopanje rovov in poležavanje na sončni terasi. Bila je tako pomemben del mojega razvoja, povod za unikaten slog življenja, spremembo mojega prostora, dojemanja ljudi in živali okoli sebe, spoštovanje narave in ko je sredi zgodbe izginila iz scenarija, je bilo popolnoma nelogično, nedojemljivo, nesmiselno. A življenjsko.

Z Markom sva se odločila, da obema puncama, Tii in Kari, posadiva drevo na posesti, saj so naše korenine močno povezane. Na najinem hribu bova raztresla njun pepel, naj svobodno tečeta. Kara, nikoli pozabljena origin PoPasjevka in limona našega tropa. Sigurno bom še pisala o njej ... letos mineva 10 let od začetka PoPasje zgodbe ter 10 let odkar je Kara prišla v najino življenje. Razmišljam, da bi tudi na DONCHI zanjo ustvarila razširjen življenjski album, hm ... lockdown hobies 101. Časa imam na pretek.

Objemite svoje pse danes zvečer. Kako pomemben del našega življenja so!

howhow, Doncha