Ko ti bo hudo, piši

Pisanje in glasba sta pomemben del mojega življenja. Žal tudi najbolj zanemarjen. Pokrivata namreč tisti nežnejši del moje Lune, ki sije občutke, poglabljanja, sanjarjenja … in vse to zahteva čas – mir – prazno glavo - mojo ranljivost. Vse to pa si težko privoščim. No, si ne pustim. Ne spustim se iz okvirja neomajne pasje vodje, ki jo čez dan razmetava na vse strani obveznosti, urnik od jutra do večera, v glavi mrgoli vprašanj z vseh strani, telefon pa me zasleduje na vsakem koraku. Krivila bi lahko vse naokoli, pa si potihem hitro prikimam, izgovor se skriva v meni … v vrsti in širini dela, ki zahteva celo mene - stabilno mene. Minus trma.

… in v naši spletni pojavi. Ne moji – moja je od nekdaj sanjarila na glas, da so vsi slišali – pač pa v mojem spletnem pasjem delu. Ta del je sicer eden mojih ljubših, zato v meni tudi tak konflikt! PoPasje platforme negujem z največjim užitkom, saj so del mojih hobijev - lepa fotografija, ustvarjalnost, nekaj izobraževalnih stavkov, morda kompilacija videev z vedro glasbeno podlago ali le pozitivna misel, ki preraste v toplo besedilo. Fokus in čas porabim za našo znamko, zato zame zmanjka časa – pa tudi volje, ker resnično težko sedim pri miru.

Včasih se ob objavljanju počutim tako toplo, kot bi v svet poslala darilo. In ja, izjemno se trudim, da nadalje potem ne spremljam všečkov, komentarjev, delitev ... Zakaj? Ker resnično dajem ves trud in sebe v objave, včasih sestavljam video več ur, pa me potem Markov hitri tiktok clip, narejen z levo roko, posnet v nekaj sekundah, ubije s tisoče odzivi. Zato! Kot nekakšen flash realnosti ali strah pred plitkostjo človeštva.

Ne le Marko, marsikdo me čez leto opomni, da bi mogla več pisat. Da potrebujem svoje pisarjenje, da sem to jaz, moja terapija. Res je – vse to ima smisel in se zavedam pomembnosti pisane besede. Zavedam se tudi, da namensko zanemarim pomemben del sebe. Kot, da bi se kaznovala. Sabotirala samo sebe. Kot, da bi čakala, da najprej opravim brezkončne obveznosti … potem pa se bom nagradila s tem, kar rada počnem. Le, da ta "potem" včasih dolgo ne pride. To je ena tistih privzgojenih in globoko zakoreninjenih prepričanj »delaj, delaj, boš potem počival/užival/nagrajen«. Imam obdobja, ko mislim, da sem ta del v sebi uspešno premagala … potem pa me piš vetra v trenutku obremenjenosti in natrpanega urnika kot neurje odpihne nekaj korakov nazaj. Kaj hočem drugega, okregam se, stabiliziram in počasi vrnem v postavljen mindset. Sem pa jezna, uf, da še kar ne uspem loviti balansa med vsemi svojimi svetovi. Učimo se celo življenje in verjetno bom za to potrebovala še nekaj časa. Le kako ne bi - najino življenje je divji vrtiljak, ki ga venomer spremlja kaos. Čakam, da ta kaos mine.

Blog pišem že od konca osnovne šole, prej sem pisala dnevnik - tisti otroški zvezek s ključavnico, in venomer se (starostnem obdobju primerno) borim proti družbenim okvirjem, zakoreninjenim prepričanjem, stereotipom in privzgojenim vzorcem. No, po tridesetem očitno borbam naprej – morda ne le sebi v opomnik, pač pa v opomnik tebi … ali njej, njemu … ker vidim, da se vsi radi oprijemamo nekih umetnih družbenih motivov, ki so, ob zavedanju našega kratkega življenja, obremenjujoč nesmisel. Sem umetnica po duši, bom nehala zanikat ja. Deževni nauk dneva - med delo, delo, delo, vrini še nekaj zase.

In ne samo takrat, ko ti bo hudo ... piši, venomer piši!

p.s.: Za nalogo sem si zadala še osebni IG profil. Čisto tako, kot opomnik, da sem tudi jaz tam in da bom ustvarjala.

howhow, Doncha