Moja od Tisoč resnic

Vseskozi v meni bijeta boj in pustolovska akcija v zasledovanju svojega smisla. Močna volja po duševni svobodi in neomajna ženska sila me vodita k snovanju svoje resnice - v vsej ponižnosti in majhnosti na tem velikem planetu poskušam ostati JAZ. In postati še močnejši JAZ.

Duševna svoboda je zame poseben cilj posameznega človeka, ki jo opredeljujem kot močno samozavedanje sebe, svojega odnosa do okolice in svojih prepričanj, pri čemer nas resnice in dejanja drugih ne omajajo, v nas ne zbudijo drugega kot poskus razumevanja in sprejemanja druge resnice. Pa čeprav kdaj v šibkem trenutku privzgojeno zavijemo z očmi, se moramo naučiti v hipu postaviti nazaj v svoje središče, najti fokus in nadaljevati svojo pot. Brez črnih misli, brez nevoščljivih utrinkov, ocenjevanja drugih zgodb, s popolnim sprejemanjem in golo, iskreno resnico o sebi. O svojih svetlih darovih, ki jih razvijamo in temnih straneh, ki jih postopoma spreminjamo. Na poti do najboljše verzije sebe.

Duševno svobodo si pišem kot svoj osrednji cilj stabilnega življenja in zrelih odnosov, kjer bi znala sprejemati vse pozitivno in izpuščati negativno, da gre mimo mene. Kjer me piš vetra ne bi preusmeril, zla beseda ne prizadela, krivica ne poteptala. Pri osebni rasti je na tej točki pomembno zavedanje svojih napak, preusmerjanje svojih misli od starih, privzgojenih vzorcev in jih nadoknaditi z novimi motivi. Nov idealen vedenjski ali miselni motiv je zame tak, ki mi ne jemlje energije in ne preusmerja moje pozornosti v nepomembnosti. V ovire in prepreke, ki bi si jih lahko neosredotočene misli navidezno postavite na pot. Največ ovir si namreč postavimo sami.

Če bi morala opisati svojo Doncho, kot jo občutim in živim, jo doživljam v neomajnem fokusu in venomer sijoči viziji, ki od vse evforije povzroča v notranjosti vrenje solz in hitrejši utrip ... mah, že več kot desetletje me lovi nemir, ki ga poskušam zajeziti in pametno usmerjati. Včasih bi prisegla, da med mižanjem začutim vrenje svojih želja, hrepeneče valove, ki se burno zaletavajo v skalo. Tako živo čutim močne viharje in slišim tihe šepete svojega alter ega, ki me bodri in navija. Tako prekleto sem svojo definicijo svobode povezala s cilji, željami, da se pogosto namensko ustavim, zaprem oči in vdihnem. Potrpljenje in globok vdih! Zanimivo, tak vdih mi daje občutek kot, da sem se več ur držala pod vodno gladino. Želeti, stremeti, močno sanjati, a hkrati ohranjati zdrav odnos do trenutka, pozitivo v težkih časih, zajeti v dlani realnost napitek vseh občutij, solz poželenja ... uf, človeku se v takšnem navalu prehitro zmeša. Včasih se izgubim. Včasih najdem.

O izgubljanju in fokusu sem že pisala, normalen je in prav vsakdo se kdaj izgubi. S tem nikoli ne ciljam na napačne poti - te poti zame ne obstajajo, saj verjamem v višji namen, v "vesoljna ravnovesja". Vse stvari se zgodijo z razlogom, čeravno bi si želela mnogo pasti zaobiti. Da bi bilo lažje, hitreje. Učim se ponižnosti, potrplenja, sprejemanja energij različnih letnih časov. Spoštovati velikost narave, moči neoprijemljivega. In biti - iskreno, dobro, pravično in premišljeno ... Nekje je nekaj večjega in višjega. Verjamem, da nismo tako pomembni, smo le del procesa. Odpadajoče listje stoletnega drevesa. Včasih nam rečem mini mravljice in se poskušam zavedati svoje majhnosti in svoje minljivosti. A od nekod me zopet potisne neopisljiva sila in se zavem - če že, si želim biti najbolj pisan listek tega drevesa. Ljudje smo dobri po naturi - razvijajmo ta svoj sij!