NOV PES: Je letos pravi čas?

V letošnjem letu opažam večje povpraševanje po nakupu/posvojitvi psov in muc. Prepričana sem, da je #koronadrama pretresla naše temelje, mnoge spodbudila k razmisleku ali nam zaradi več časa omogočila drugačno sestavo urnika, spet tretje pa v neki gonji "stay home" pristopa h krizi, porinila v nepremišljen pristop "da bodo imeli otroci kaj za delat" ali "zdaj imamo končno čas". Da je več živali posvojenih se sicer sliši krasno, me veseli, da ljudje iščejo bližino, ljubezen, hobije v samem bistvu - živalih in naravi ... pa bo situacija dolgotrajno vzdržala glave ljudi na tej frekvenci? Sprašujem se, koliko teh odločitev je le situacijskih in kako se bo lastništvo nad psi odvijalo vzporedno s postavitvijo sveta nazaj v "normalo". Kakršnakoli bo ta "normala" pač "normalna", ne vem.

Pes za babičino iskrico

---

Kdaj je samote dovolj in kdaj je je preveč? Je v tvoji samoti prostor za nakup/posvojitev psa? V njeni samoti, ocenjujem, je zelo dobrodošel.

---

Tudi sama že od februarja sledim zavetiščem in društvom za zaščito živali, saj iščem primernega psa za mojo krasno babico. Že tako je veliko sama, vdova že skoraj 30 let, živi na kmetiji, v krasni naravi, na samem. Čeprav ji dneve popestrijo posamezni družinski člani, je samota za človeka težka, če se v njej ne znajdeš. Tišina lahko boli, če se z njo ne znaš spoprijeti, če od nje bežiš. Da si sam sebi dovolj, je potrebno ogromno dela na sebi. Ona se znajde v delu in samoti - tako zelo, da včasih več ne vem, ali jo toliko občudujem in spoštujem, ali celo zraven čutim malce bolečine, ko vem, kako krvave in žuljave prste imaš po tako težkem in samem življenju, kot ga je imela ona. Kdaj je samote dovolj in kdaj je je preveč? Je v tvoji samoti prostor za nakup/posvojitev psa? V njeni samoti, ocenjujem, je zelo dobrodošel.

Pa saj vidite, kaj karantena dela ljudem na sploh - bojimo se samote, spoprijeti s svojimi mislimi, z živečimi odnosi, s svojo situacijo. S svojim temeljem, osnovno družinsko celico. Trgovine, druženje s prijatelji, kino, kafiči nudijo krasno popestritev in hkrati pobeg od vsakdana, od nedokončanih prepirov, nedokončanih stavkov, od zaprašenega podstrešja, v katerega bi bilo dobro pokukati vsake toliko. Ne govorim o pospravljeni hiši, govorim o pospravljeni glavi, o varni bazi, svojih vrednotah, moralnih načelih in bistvu mojega, tvojega, njegovega življenja. Ko se svet zaustavi - kam in s kom boš bežal? Kje je tvoja baza?

Ko govorim, da je moja babica krasen človek, ne pretiravam; v mislih imam njeno resnično ljubezen do narave, tak kmečki, preprost pogled na življenje, resnično zadovoljstvo v majhnih stvareh, sreča v enem cvetu vrtnice, večno delo in žuljave roke, pa takšno skromnost, da me včasih skoraj pripravi do solz, ko pravi "da je zadovoljna, da ima mir, da ne živi v šumu, v gužvi, med ljudmi, med lažmi - da ona koplje po zemlji, nabira in suši rastline, dela domač kruh in šiva". Daje tako topel objem, ki bi lahko objel celo vas ... in ko se odpeljem iz njenega dvorišča, se odpeljem v oblaku hvaležnosti in topline. A tudi pri njej opažam spremembe. Ko zgarano telo z leti postaja šibkejše, je potrebno znati iz rok izpuščati obveznosti; pri vsakomur traja, da si prizna, da nečesa več ne zmore - ne fizično, ne psihično, da ne zmore več delati od jutra in večera, da ni dovolj močen za to in ono, a ni pomembno ... ljubiti zmore vsak! In zato je letošnje leto zanjo še težje - zaradi starosti smo se morali letos posloviti od 12-letnega zlatega prinašalca Luna ter od njene (in moje) največje ljubezni - maltežanke Tia-Buldožerke. Predvsem Tio sem ji zadnja leta prepustila, saj smo opazili, da jo občutek odgovornosti, skrbi za nekoga, postavljanje skupne rutine poživlja, ohranja brihtno, pozorno, hkrati zaskrbljeno za dobrobit psa. In že 9-mesečna odsotnost tega posebnega, borbenega materinsko-ženskega nagona, se pozna v njenih očeh. Izgubila je tisti posebni žarek, ki ji ga je prinesla "njena punčka Tia".

Odgovornost lastništva

"Za tisto, kar udomačiš, si za vselej odgovoren."

(Antoine de Saint-Exupery, Mali princ)

Z Markom svojih zadnjih 10 let namenjava učenju ljudi o pomembnosti izbire in trajne odgovornosti do psa. In priznam, domače ljudi je najtežje pripraviti do odprtega razmisleka "kaj potrebujem" in NE "kaj želim". Morda mora tretja oseba včasih načeti tok misli, da se lahko objektivno lotiš razmisleka. Kar nekaj mesecev želje po psu je tudi zanjo pomenilo veliko razmisleka. Kakšen pes je primeren za babico? Njena ideja je bila tako daleč od realne, da sem hvaležna, kako počasi se je naše iskanje razvijalo. V tem času je babica spoznala mnogo resnic - svojo minljivost, svojo šibkost, postopno počasnost telesa, svojo vzdržljivost, moč svojih rok, ... Tak tok misli priporočam vsakomur, ki se odloča za psa. Mi smo skupaj ugotovili (meni že znane) resnice, ki jih že leta predavam ljudem:

Starejša gospa/gospod:

- potrebuje majhnega psa, ki ga lahko na povodcu obvlada, ga lahko dvigne, nese, kontrolira,

- potrebuje starejšega psa, ki je že umirjen, stabilen, notranje čist, prijazen in ne potrebuje toliko pozornosti, vzgoje in fizično-mentalne zaposlitve kot radoživ mladiček, (napačno je mišljenje, da so mladički nepopisan list in jih je lažje vzgojiti po svoje, starejšega psa načeloma hitro naučiš hišnih pravil, vzgojiš po svojih merilih, hkrati preskočiš problematična obdobja razvoja psa, kot je npr. puberteta. Ta tema jetako obširna, da jo bom sigurno obdelala v kakšnem drugem zapisu)

- potrebuje psa z nezahtevno dlako, ki se ne vozlja, ne umaže tako hitro, ne potrebuje posebne nege,...

- kdo posrbi za psa, če se babici kaj zgodi? Trajna odgovornost, pomeni odgovornost skozi celo življenje živali. Kar pomeni, da bi moral vsak človek pri nakupu živali najprej pomisliti - kdo je nadomestna odgovorna oseba, če se meni kaj zgodi? To je tema, o kateri bom še pisala, saj imam nekaj rešitev v rokavu. V naši zgodbi, tu nastopim jaz. Javila sem se, da vse, kar babica ne zmore, opravim jaz oz. poskrbim za psa, če ona tega več ne bi zmogla.

No, in po mesecih iskanja, mislim ter upam, da sem našla posebno lučko zanjo.

Razmišljaš tudi ti?

ZAČETNA VPRAŠANJA PRED IZBIRO

Morda ravno zdaj, ko se je svet malce ustavil, urnik umiril, otroci so doma, razmišljate o kosmatem družinskem članu? Vsi, ki nas redno spremljate veste, da dajem največji poudarek na odgovorno lastništvo. Ker trenutno izobraževanj ne moremo izvajati, vam v razmislek pošiljam le nekaj napotkov. Sicer je debata o izbiri in postopku lahko dolga za eno knjigo. Danes se osredotočimo le na začetna vprašanja PRED izbiro katerekoli živali.

ZAKAJ JE RAZMISLEK PRI IZBORU POMEMBEN?

Za trajnost odnosa in dobrobit živali. Simpl! Ogromno živali vsako leto išče nov dom, večji del zaradi "pomanjkanja časa/drugih obveznosti", "vedenjskih težav" ali "sprememb življenjskega sloga - širše". V večini primerov si ljudje ne izberejo primeren KARAKTER živali, kar skozi proces odraščanja preide v komunikacijske probleme, neželena vedenja, odpor do sodelovanja in osebne zamere s strani človeka. Zato je potrebno tehtno in objektivno razmisli o sebi, svojemu življenjskemu slogu in si brutalno iskreno odgovoriti. Tudi na tista najbolj tečna vprašanja (moja starost, fizična zmogljivost, smrt, razhod, selitev, sodelovanje družinskih članov ...)

VRSTA in RAZLOGI ZA ŽIVAL

Pri izboru živali je vedno potreben razmislek o VRSTI živali glede na finančno, prostorsko in časovno zmožnost ter o RAZLOGIH - zakaj želim žival sploh imeti?

"Koliko časa ji bom lahko posvečal vseh 5, 10, 20 let? Sem se pripravljen učiti in raziskovati? Katero žival bi imel in ali imam dovolj denarja za primerno oskrbo, veterinarske stroške, zagotovitev primernega bivalnega okolja? Koliko stane kvalitetna hrana, oprema?" Ljubezen NI dovolj za kvaliteto življenja, priznajmo si že enkrat!

BOVA KOMPATIBILNA?

Nadalje razmislim o svojem karakterju ter o KARAKTERJU ŽIVALI, ki bi mi USTREZALA. Slednje je pomembno predvsem pri izbiri vrste/pasme psa - Katere aktivnosti bi rad vključil v svoje življenje - ustrezajo iste aktivnosti tudi psu? Za kaj je bila izbrana pasma vzrejena, kje so njene prednosti za delo?

Kakšen karakter človeka sem - sem odločen, natančen, zorganiziran ali imam raje urnik na free? Potrebujem psa vojaka (takšnega, ki me motivira, dviga mojo energijo, polni urnik z delom, zahteva veliko aktivnosti in pozornosti) ali flegmatika za poležavanje (nekoga, ki bo umirjal moj urnik in spuščal mojo energijo)? Iščem nekaj vmes? Sem dovolj odločen za močen karakter psa, ki me bo ves čas testiral? Sem dovolj nežen in potrpežljiv za plah tip psa? Hitro se razjezim - morda pa izbira reaktivnega psa ni primerna zame? Sem paničen tip človeka - morda pa potrebujem stabilen karakter psa, ki me bo v stresnih situacijah pomiril?

DELO Z ŽIVALJO

Razmislim tudi o svoji FIZIČNI PRIPRAVLJENOSTI, o svojem URNIKU in prostem času ter preteklih IZKUŠNJAH z vrsto.

Sem takšno žival že imel? Koliko časa moram nameniti raziskovanju vrste, metodologiji dela, kje najdem verodostojne informacije? Koliko DELA in koliko NEGE potrebuje izbrana žival? Kako bom v odgovornost vključil celotno družino? Postaviti moramo hišna pravila in urnik, ki zajema delo z živaljo. Kako ji namenim dovolj mentalne in fizične zaposlitve? Tudi takrat, ko se #koronadrama umiri in bomo morda več zdoma!? Kaj pa potem - jo bom sposoben že prej naučiti, da je sama doma?

RAZISKAVA

Potem BEREM, BEREM, BEREM in SPRAŠUJEM, SPRAŠUJEM, SPRAŠUJEM! Pozanimam se o prednostih, slabostih vrste, o potencialnih vedenjskih težavah, o načinih dela, o izkušnjah iz prve roke. Za informacije se obrnem na vzreditelja, knjige in spletni opis pasme (NE fejsbuk!) - ko dobim ENO plat informacij to NUJNO predebatiram še s kakšno pasemsko NEODVISNO osebo, npr. z različnimi pasmami imajo izkušnje inštruktorji v pasji šoli, pasji frizerji, predvsem pa varstva psov, kjer spoznamo različne pasme/mešanice psov v svojem vsakdanu (tudi druga stran, ki izključuje delovno, stresno okolje). Kljub temu, da psi iste pasme prihajajo iz različnih domov, različnih koncev sveta, imajo različno vzgojo, imajo drugačen izvor, lahko naredimo vedenjsko analizo, ki je povezana s pasmo/skupino iz katere pes izhaja. Pa čeprav je včasih to le isti navihan beagleski pogled, preden naredi lumparijo ali pa jezen pihec spremljajoč lajajočega maltežana, ki poskuša pregnati sosedovo mačko. Zakaj me mešanec z ovčarjem skos spremlja, ko se premikam po dvorišču? Zakaj vizsla ne dvigne pogleda s tal, ko sm na sprehodu? Kako se je fleksibilen papillon naučil preplezati 1.5m ograje? Se znaš nasmejati lumpariji terierja ali boš skos jezen nanj? Za vas imamo en kup zgodb in izkušenj s pasmami ter mešanci med pasmami. Oba - vodnik in pes bosta zadovoljnja, če bosta njuna karakterja dopolnjujoča, kompatibilna. In prav jezna sem, ko ljudje pri izbiri in tovrstnih pogovorih svojo pasmo tako čustveno, subjektivno, stereotipno in zagriženo branijo kot "najboljšo" in "edino izbiro", jo povzdigujejo v oblake in posplošijo svoje potrebe s tujimi, medtem ko se pogosto ne zavedajo, da imajo na drugi strani človeka, ki NE potrebuje tega, kar potrebujejo drugi. Tako kot so karakterji ljudi različni, tako so različni karakterji in nagonska vedenja pasem ter mešancev med njimi. In če jaz ljubim Marka, to ne pomeni, da ga bo isto ljubila Mateja ... je tako?

TO je le PRVI RAZMISLEK pri izbiri živali oz. PRED izbiro; filozofija izbire je lahko enostavna ali pa zelo kompleksna zadeva, odvisno od potencialnega lastnika in njegovih pričakovanj. Kaj sledi naprej? NA KAJ PA SVA BILA MIDVA POZORNA? ZAKAJ NINĐA, ZAKAJ TWIX, ZAKAJ HONEY? ZAKAJ ODRASEL PES in NE MLADIČ?

O tem temah pa v prihodnjih dneh, tednih, mesecih. Toplo vam polagam na srce - dobro premisli, preden se odločiš za katerokoli bitje tega sveta - imam čas, denar, potrpežljivost? Ker ljubezni je lahko vedno dovolj ... ampak je lahko pri izbiri tudi varljiva in pogubna. Vsi smo živa bitja, vsi smo živali, ki iščejo košček svojega raja. Ne bodimo arogantni in ignorantski samo zato, ker smo "ljudje". Človek oz. Human (sam.) naj bi bil "human" ... kar odpira novo debato, ampak vsekakor ni primerna za Martinov vikend. howhow, Dona