+ Za iskat nenormalnost v normalnosti

Še vedno, hladna kot špricer – morda »preveč normalna«, da se občasno kar vprašam, če res gledamo moj ultrazvok.Če PA govorimo o »nosečniškem glowu« … jaz ne, on pa ga definitivno ima!    

April 2024

Minili so štirje meseci nosečnosti … počasi spoznavam nove definicije prostora in časa. Življenje po novem bojda teče po tednih, velikost ploda pa aplikacija najavlja – dobesedno – v velikosti sadnih in zelenjavnih plodov. Za umret smešno, en teden imam jagodo, potem papriko, ko kukam naprej, pa naju čaka en kup različnih solat iz svetovljanskega solatnega bara … prisežem, aplikacija mi trenutno služi kot humoristični vložek. Odlična je in res se zabavam! Pomaga mi tudi s super nasveti in s »plonkceglci«, ko me »izkušene ženske s področja MAMA« sprašujejo po tednih nosečnosti. No, to pa je novo. Vedno sem mislila, da govorimo o 9 mesecih in se zato štetje nadaljuje še z, meni nerazumno tradicijo, praznovanja mesečnih mejnikov »mini svečk« do 1. leta starosti otroka.

Očitno ne … čas izostanka menstruacije človeka definira po dnevih, do rojstva stanuješ pri mami po tednih, z rojstvom pa praznuješ mesece. Kdaj potem začnemo šteti leta ne vem, saj ob vljudnem vprašanju o starosti otrok včasih kalkuliram tudi do 30 mesecev+. Naj ostane uganka, na to odgovorim, ko osvojim »področje mama« in me odnese v mamasto družbo.

Trenutno si dajem čas raziskovanja v svojem tempu. Zgodnje nosečniške teme. Priznam, zaenkrat preskakujem forume mamic, sezname »obvezne opreme« za dojenčka in teme o porodu. Trenutno dajem prednost temu, da najprej izvedo vsi moji obrazi v realnem svetu. Deljenje novičke je večinoma spontano, v kakšnem besednem rebusu, nekajkrat tudi med umikanjem ponujenim kozarčkom alkohola. Šele zdaj opazim, kako srhljivo zakoreninjen je alkohol v naši kulturi, sploh zdaj, ko je bil vmes tudi moj rojstni dan. Draga prijateljica se na široko nasmehne, me objame in komentira »klasična Dona – na mimogrede o vremenu in otroku. Si kul?«  »Odlično sem, vse po planih!« Veselje, brez nepotrebnih dram, a iskreno, s toplimi objemi in lepimi željami.    

Prvo trimesečje je za mano, sem v drugem. Brez posebnih težav, mirno in »normalno«. Po mojih merilih sicer izjemno »v izi«, a še vedno delovno, športno in v tempu, ki mi ustreza … z malce nestandard dnevnimi počitki, kakšnim mozoljem več, s pogostim lulanjem in »krotenjem« novega oprsja. Drage dame, kako sploh skačete naokoli, s takšnimi utežkami? Če sem si »jih želela« v času pubertete – draga smrklja Dona, ne rabiš ti to! Trebušček se še sramežljivo skriva, spremembe še niso očitne, a jih čutim že vse od januarja. O »utrujenosti« težko govorim, saj nisem primerno merilo, kaj je normalno za človeka in koliko stresa, dela in stanja na nogah premore … se pa definitivno utrudim hitreje. Marko me na počitek pospremi z »ne govori, da ne delaš nič – ravnokar kreiraš človeka! Počivaj.« Če govorimo o »nosečniškem glowu« pa … jaz ne, on pa ga definitivno ima!    

foto: Franci Snedec. Canicross Gaga & bušibeba

Ravnokar sem pretekla še svoje zadnje kilometre na aprilski canicross tekmi. Zdaj gredo tekaški čevlji v omaro … čez dober mesec načrtujem še tekmo vlečnih psov na kolesu z Gagijem. Ne želim, da se prebere kot nekakšno izzivanje same sebe. Odlično se počutim in ves šport ter delo s psi opravljam s previdnostjo, a sicer brez kompliciranja. V spremljavi telovadbe za »fit nosečke« in – kot sem že omenila, se poskušam mentalno pripraviti na prihajajoče izzive. Še vedno, hladna kot špricer – morda »preveč normalna«, da se občasno kar vprašam, če res gledamo moj ultrazvok.

»Nosečnost ni bolezen,« mi je že ob prvem obisku smejoče namignila moja ginekologinja. »En »kuža« več v tvoji družini. Koliko jih imata, 7? Ah, super bo, kako srečen otrok!«. Res sem hvaležna za svojo ginekologinjo, daje mi stabilno, zelo umirjeno in skrbno podporo. Na moja prva (neumna) vprašanja o posebnostih mojega dela, mi je hitro dala vedeti, da lahko naprej živim in delam po svojih zmožnostih. In tako sproti spoznavam, da bo vsaj polovica nosečnosti daleč stran od čudnih pričakovanj »uboge reve« … ali pa »obsesivne jedke«. Madona, iskreno sem se veselila brezsramnega basanja s torticami in čokoladami, pa so s testom nosečnosti odšle vse moje pregrešne želje razvajanja. In prostor za želodec. Nisem človek, ki bi si veliko odvzemal, pri hrani si privoščim marsikaj (po logiki: ko odpreš xxl čokolado, jo poješ celo naenkrat) in kolikor želim … a tale otrok je očitno noro obseden z zdravim načinom življenja. Resda sem zadnja leta skozi različne programe in spletna predavanja popravila svoje slabe prehrambene navade … da pa mi tavelike Milka čokolade že štiri mesece nedotaknjene stojijo v omari – To pa je greh!

Prekleto dober greh!